Korespondenc I, 2021, izrezanka, ročno izdelan papir in zlati lističi, 50 x 70 cm

Blue Tarot, 2022, črnilo na papirju, 21 x 29,7 cm

Lara Jeranko Marconi: Norec | 

16. september – 15. november 2022 | Galerija Loža, Titov trg, Koper


Lara Jeranko Marconi  (Koper, 1984), slikarka in ilustratorka iz Kopra, se je likovno formirala na beneški Akademiji lepih umetnosti. Uvršča se med izbrane slovenske vizualne umetnike mlajše generacije. Za njeno ustvarjalno rast je bil pomemben 52. Beneški bienale, ko je imela priložnost sodelovati s slovitim umetnikom Raymondom Pettibonom. Svojo prvo osebno razstavo v Sloveniji je postavila v Galeriji Insula v Izoli leta 2008.  Deset let kasneje je v koprski Galeriji Loža sodelovala na mednarodni skupinski razstavi Maravee Mind. Lara Marconi Jeranko je perspektivna umetnica, ki je na določeni stopnji svojega raziskovanja zamenjala čopič za škarje in njena prepoznavna stalnica so postale izrezanke (papercutting). V znamenju te posebne likovne zvrsti je tudi njena tokratna osebna razstava.

Izbrana dela, nastala  v obdobju zadnjih petih let (2018-2022), so vključena v različne tematske cikle z zgovornimi naslovi: Ikone, Relikvije, Portreti, Tapiserije, Korespondenca, Mape … Nič manj pomemben oziroma ključen je naslov razstave: Norec. V Tarotu vseprisotna figura je naselila tudi magični svet Larinih  podob. Avtorica ga upodablja kot počlovečeno živalsko bitje, volkec, ki v svojih številnih preobrazbah vstopa v kompleksno zaporedje dogodkov na stenskih in prostorskih tapiserijah, v filigransko stkane reliefne papirnate strukture, v mehko izvezene podobe na platnu in risbe. V seriji 21 risb Blue tarot norec pooseblja čistost duha, veselje, radost, pozitivno razpoloženje, ki pa v naslednjem trenutku lahko nezavedno zdrsne v obup in slutnjo lastnega konca. Na nek način ohranja podobo tragičnega lika, ta ponazarja človekovo pot skozi življenje, polnem takih in drugačnih izkušenj.

Larin svet rastlinskih arabesk in  počlovečenih živalskih figur je pogosto pripovedno strnjen na monokromnih barvnih površinah, kjer se v sredinski krožni kompoziciji odvija dramatično zgoščen formalno-vsebinski  tekst. V teh postmodernih herbarijih, ob katerih se spomnimo na onirični svet holandskega renesančnega slikarja Hieronimusa Boscha, je čutiti neslišno vibriranje rastlin. Te se v vročični energiji predstavljanja gostijo, razraščajo, prepletajo oziroma goltajo neme prebivalce prostorsko in časovno nedoločljivih prostorov, domišljijskih krajin.

Živalska bitja s človeškimi potezami so v stanju nenehne preobrazbe, levitve, kot nekakšni hibridi, ki pod krinko ene skrivajo podobo druge živalske vrste. V gledalcu vzbujajo nasprotujoča si čustva. Neprikrito občudovanje se izmenjuje z občutkom nelagodja, saj s subtilno eleganco na nek način razkrivajo nadvse kruta dejanja: na pol prerezana, s sulico prebodena ali celo razčetverjena živalska telesa, katerih posamezni kosi se lahko zatem pojavijo v drugem ciklu. V  mislih imamo del postavitve z naslovom Relikvije, ki spominja na Kabinet čudes (Wunderkammer) iz 16. in 17. stoletja. Gre za privilegirane prostore, v katerih so se hranile zanimive, predvsem pa redke najdbe predmetov in naravnih heterogenih podob, z namenom spodbujanja predstav o novih, drugačnih podobah sveta. V omenjenem ciklu torej najdemo dragocene ostanke preminulih živih bitij ki so, skupaj z botanično zbirko redkih rastlin, skrbno razvrščena v steklene relikviarije.

Navidezno normalen kontekst z elementi absurda, ki ga zaznavamo v delu primorske umetnice, zahteva od gledalca pozornost in zbrano opazovanje. Pravzaprav gre za dokaj neobičajen pristop v sodobnem času hitrega in površnega konzumiranja vsega, ne zgolj podob. Larine krhke papirnate stvaritve, prepojene z lirično otožnostjo, skozi katero se pretaka jedka ironija, govorijo o skrivnostni naravi življenja in človekovega odnosa do sveta. Namigujejo na generično in spremenljivo moč umetnosti; so kot nekakšni talismani, žive entitete, z magično sposobnostjo vplivanja, preoblikovanja posameznika in s tem celotnega sveta.  

Majda Božeglav Japelj