Klavdija Jeršinovec: Morje, sonce, srce |
26. avgust – 30. oktober 2022 | Samostojna razstava / slike in prostorska postavitev | Galerija Herman Pečarič |
3. september – 2. oktober 2022 | Ex-Tempore Piran 2022
KLAVDIJA JERŠINOVEC (Ljubljana, 1987) je vizualna umetnica, aktivna na področju kostumografije, slikarstva, ilustracije in umetniških zinov, ki je na slikarskem Ex temporu Piran leta 2021 prejela Nagrado mladi. MORJE, SONCE, SRCE je naslov zmagovalne slike in osebne razstave v piranski Galeriji Hermana Pečariča.
Klavdija Jeršinovec je diplomirala leta 2011 na ljubljanski Naravoslovnotehniški fakulteti. Po zaključenem magistrskem študiju kostumografije na AGRFT (Akademija za gledališče, radio, film in televizijo) je pridobila naziv akademske magistrice scenskega oblikovanja. Na tem področju se je dodatno izpopolnjevala v Bratislavi. Je prejemnica univerzitetne Prešernove nagrade.
Njen seznam predstav, performansov in filmov, na katere je bila povabljena kot kostumografinja med leti 2010 in 2021, je kar obsežen (mdr. gledališke predstave: Plod, Stara mestna elektrarna; Svinje, Gledališče Glej; Moliere Stroj, Cankarjev dom; Tri sestre, Naj svet šumi, AGRFT; opere: Orfej, Opera Ljubljana; Basilica dei Frari, Benetke); kratki igrani filmi AGRFT: Amelia, Njen otrok, Ivan brez življenja, Svetlo črna). Kot asistentka kostumografije je med leti 2015 in 2018 sodelovala tudi pri priljubljenih slovenskih TV serijah (Ena žlahtna štorija) in reklamnih spotih za svetovno znane blagovne znamke. Na modni reviji festivala Mladi v Kranju (2010) je bila uvrščena med deset najperspektivnejših mladih modnih oblikovalcev. Ne gre spregledati tudi njene udeležbe na likovnih skupinskih (mdr. Ex tempore Piran, Idrija) in tudi osebnih javnih predstavitvah, kot je bila leta 2020 razstava Kostumografski zin v Galeriji Kortil na Reki. Avtorica živi in ustvarja na Vrhniki.
Iz kratko povzete delovne biografije lahko razberemo, da Klavdija Jeršinovec izpolnjuje profil sodobnega ustvarjalca, aktivnega na različnih področjih umetniškega snovanja, ki pozorno spremlja in se odziva na aktualne problematike sodobne družbe. V primeru mlade avtorice so ilustracije in umetniški zini tisti vizualni komunikacijski kanal, s pomočjo katerega se lahko resnih tem loteva s humorjem. Njeni zini (zin je okrajšava besede fanzin in izhaja iz izrazov fan-ljubitelj in magazine-revija) skozi risbo in besedo zelo neposredno ter z veliko mero iskrive duhovitosti razkrivajo primere spolnih predsodkov v vsakdanjem življenju, kot tudi delovnih okoljih, v katere vstopa. Na že omenjeni reški razstavi Kostumografski zin je odkrito spregovorila o tradicionalnih stereotipih vloge ženske na “kulturnem” področju modnega oblikovanja in kostumografije. Ta segment njene produkcije, v katerem raziskuje trdoživost takih vzorcev obnašanja, deluje tudi terapevtsko, saj ugotavlja, da ob izdelavi zina čisti zamere in, kar je najbolj pomembno, kot zatrjuje, se izredno zabava.
Povsem drugače, veliko bolj resno in poglobljeno, se kaže slikarsko ustvarjanje. Pri tem je za avtorico temeljnega pomena izbira formata, kvadratnega platna, ki se kot geometrijski lik ponavlja in vzdržuje kompozicijo tudi v samem polju slike, ter uporaba črne barve. Čeprav lahko črna na prvi pogled odbija – večina jo povezuje z žalostnimi dogodki – pa v zgodovini likovne umetnosti najdemo avtorje, ki so raziskovali njen izrazni potencial. Na tem mestu ne moremo spregledati opusa slovenskega umetnika Sandija Červeka, ki v svojih abstraktnih slikah od leta 1989 uporablja črno barvo. Tudi Klavdija je v njeni hermetični zaprtosti našla neke vrste svobodo, možnost duhovnega poglabljanja in miselnih pobegov. S tem, ko se znotraj črne monokromije znajdejo druge primarne barve, modra, rumena in rdeča, je sklenjen krog simbolično emotivnih pomenov, kot jih avtorica dojema: modra, barva morja in modrosti, nosi moč horizontale in srka poglede; rumena je vir svetlobe, toplote in življenja, medtem ko rdeča s svojo toplino žarči optimizem, veselje in upanje.
Njeno slikarstvo gradi na simbolični govorici barv in čistih form. Skrbno urejena organizacija slik, kjer sosledje vzorcev – osnovni kvadrat je sestavljen iz štirih kvadratov, vsak s svojo smerjo žarčenja – ustvarja v opazovalčevem očesu vtis gibanja, utripanja. Morda se ponavljanje geometrijskih likov, znotraj katerih niza rastre tako, da z nazobčanim predmetom previdno odstranjuje sloje sveže barve, zdi enolično, pa ga avtorica jemlje kot neke vrste meditacijo. Rezultat opisanih postopkov so optični učinki, ki se spreminjajo, odvisno od zornega kota gledanja in padca svetlobe. Gledalec s premikanjem odkriva permanentne spremembe na površini slike, v različnih trenutkih vidi nekaj, česar pred tem ni zaznal. Ta čarobna igra optičnih razkritij nas opozarja, da je gledanje aktivno dejanje in, čeprav slika obstaja neodvisno od nas, lahko v polno zaživi le z našim pogledom.
Dr. Majda Božeglav Japelj
