Plastenje –
Mednarodna skupinska razstava |
Galerija Meduza, Koper, 12. 6.–20. 9. 2026 –
Odprtje: petek, 12. 6. 2026, ob 19.00 |
Kustosi: Andrea Bódis, Barna Benedek, Júlia N. Mészáros, Milán Bódis,
Koordinacija: Tatjana Sirk.
Umetnice na razstavi:
Linda Arts (NL), Beti Bricelj (SI), Maria Chakarova (BG), Rita Ernst (CH), Tünde Fülöp (HU), Katalin Haász (HU), José Heerkens (NL), Barbara Höller (AT), Ingrid Hornef (DE), Martina Klein (DE), Ágnes Kontra (HU), Zsuzsanna Kóródi (HU), Minami Miyajima (JP), Gabi Mitterer (AT), Riki Mijling (NL), Katja Pál (SI), Rita Rohlfing (DE), Anikó Robitz (HU), Esther Stocker (IT), Anna Szprynger (PL), Mar Vicente (ES), Olga Zabron (PL).
Razstava Plastenje predstavlja dvaindvajset sodobnih vizualnih umetnic različnih generacij iz desetih evropskih držav in Japonske, ki jih povezuje specifična, predvsem opartovska likovna govorica. Nastala je v sodelovanju Obalnih galerij Piran z zasebno galerijo 37 Gallery iz Budimpešte, ki jo vodi Andrea Bódis. Gre za manjše razstavišče v kulturnem središču Újbuda v Budimpešti in je ena redkih madžarskih galerij, ki se ukvarja z visokokakovostno sodobno vizualno umetnostjo in gradi obsežne mednarodne umetniške povezave. Deluje od leta 2010, posebno pozornost namenja vzhajajočim mladim umetnicam in umetnikom, ki jim organizira samostojne razstave in jih promovira v prvih petih letih njihove umetniške poti. Od leta 2017 se galerija primarno posveča ustvarjalkam in ustvarjalcem, ki delujejo v polju geometrijsko abstraktne in konkretne umetnosti.
Leta 2024 so sodelavci galerije zasnovali in organizirali mednarodno potujočo razstavo umetnic, ki jih galerija zastopa, in jih, poleg spola, povezuje ustvarjanje v različnih medijih znotraj omenjene likovne prakse. Predvsem z namenom mreženeja med evropskimi galerijami, ki brez predsodkov prepoznajo kakovost umetniškega snovanja izbranih imen in pomen ženske ustvarjalnosti v likovnem in širšem, družbenem kontekstu. K projektu, ki je v teku in se postopoma nadgrajuje, so že pristopili ugledni partnerji iz drugih evropskih držav, ki ustvarjajo nove priložnosti za širšo predstavitev, večjo prepoznavnost in strokovno vrednotenje umetniških dosežkov umetnic v mednarodnem prostoru.
Razstava prav tako išče odgovore na stara in nova vprašanja v sistemu umetnosti, kjer je velikokrat nemogoče določiti vrednost umetniškega dela z objektivnimi sredstvi, saj jo veliko bolj določajo okolje, duh časa in oblikovalci javnega mnenja. Skozi dela umetnic iz različnih držav potujoča razstava poudarja kompleksnost in večplastne pomene sodobne vizualne umetnosti, tematske, jezikovne in tehnične značilnosti umetnic, njihovo uporabo različnih medijev in inovativne rešitve. Raziskuje tudi, kaj je bil navdih za nastanek njihovih del. Serija razstav torej ni razstava o spolu, temveč enkratna priložnost za predstavitev in vrednotenje najnovejših dosežkov umetnic kot skupine ter za neposredno spoznavanje individualnih umetniških del in njihovih ustvarjalk.
Premierno je bila razstava na ogled leta 2024 v Budimpešti (37 Gallery), nato na Dunaju (Sehsaal Galerie), v Kölnu in francoskem Coarazeju (Floss und Schultz Galerie) ter nazadnje, letos v Sofiji (Nonsofia gallery and archive – centre of geomeric art). V vsaki državi so bile na razstavo vključene nove umetnice, načeloma iz nacionalnega prostora, kjer je razstava gostovala. Slovenijo je na predhodnih predstavitvah zastopala Beti Bricelj, za tokratno postavitev v Galeriji Meduzi je bila izbrana tudi Katja Pál. Projekt se bo predvidoma zaključil leta 2028, takrat bo izšel tudi skupnen katalog. Dokumentiral bo serijo realiziranih razstav v evropskih galerijah ter s kritiškimi zapisi vrednotil mrežo skupinskih razstav in individualne likovne poetike.
Tatjana Sirk
UMETNIKI
Linda Arts (1971, Nizozemska)
Delo Linde Arts se osredotoča na svetlobo, prostor in perspektivo, zaznamuje pa ga uporaba črne in bele ter vseh vmesih odtenkov. S preigravanjem sivin in ploskev nastajajo nove, včasih popačene perspektive, ki pogosto ustvarjajo optični učinek. Ker Linda Arts ustvarja z oljno barvo, je proces nastajanja počasen. To velja tudi za izkušnjo gledanja: delo se ne razkrije na prvi pogled, temveč zahteva mir in pozoren, kontemplativen pristop. Čeprav so slike samostojna dela, se ob skupnem ogledu medsebojno krepijo. Na podlagi sorodnih motivov nastaja variacija podobe s premikanjem in postavljanjem elementov v medsebojna razmerja.
Beti Bricelj (1974, Slovenija)
Kocke Beti Bricelj delujejo kot operativni diagram in ne kot upodobitev tridimenzionalnega predmeta. Njihova vloga je analitična: omogočajo raziskovanje razmerij med ploskostjo, globino in zaznavo. Proces temelji na vnaprej določenem sistemu pravil, ki strukturira delo in omogoča, da se razlike pojavijo kot imanenten rezultat samega sistema.
V tem okviru barva deluje kot destabilizacijski element. Zabrisuje mejo med ploskostjo in prostorsko jasnostjo ter spodbuja nihanje med branjem kocke kot volumna in zaznavanjem njenega notranjega prostora. Notranje in zunanje meje se izmikajo stabilni orientaciji ter sprožajo nenehno rekonstrukcijo prostorske logike.
Umetniška dela prostora ne predstavljajo, temveč ga aktivirajo. Gledalec postane udeleženec v procesu vizualne rekonstrukcije, kjer pomen nastaja v razmerju med opazovalcem, pogledom in objektom. Prostor je razumljen kot rezultat gledanja — kot izkušnja, ki jo delo sproži in konstituira. Vsak akt gledanja rekonstruira prostor, ki se nikoli ne stabilizira, temveč ostaja v stanju nenehne preobrazbe.
Maria Chakarova (1972, Bolgarija)
Maria Chakarova ustvarja predvsem oljne slike velikega formata, čeprav uporablja tudi akril, markerje in sukanec. Njen način ustvarjanja vključuje redukcijo, večplastnost ter uporabo primarnih barv in nasičenih tonov.
Njen delovni proces vključuje poenostavljanje in abstrahiranje od vizualne faktologije in naracije. Večplastnost dosega z nanašanjem tankih plasti oljne barve, dokler ne doseže intenzivne barve ali tona. Toda ta majhna platna so drugačna. V njih se barva podlage v harmoniji z mrežo in barvno geometrijo združuje v eterično mešanico tona, strukture prostora in svetlobe. To vibracijsko okolje je za slikanje vse. Svojo ustvarjalnost povezuje z lepim spominom na lahkotnost in užitek v slikanju, ki zanjo predstavlja red ter razmerje slikovnih elementov in barv.
Rita Ernst (1956, Švica)
Rita Ernst je švicarska abstraktna slikarka, znana po slikarskih reinterpretacijah arhitekturnih oblik in geometrijskih sistemov. Živi in dela v Zürichu in Trapaniju na Siciliji; njena umetnost tvori most med konkretno umetnostjo in intuitivno abstrakcijo.
Umetniška dela Rite Ernst se gibljejo na meji med arhitekturo in slikarstvom. Izhajajoč iz arhitekturnih tlorisov, svoje slike preoblikuje v sisteme tankih vertikalnih pasov in barvnih polj, ki vzbujajo ritem in razmerja izvirnih struktur. Čeprav jo povezujemo s tradicijo züriške konkretne umetnosti, se zavestno odmika od stroge racionalne konstrukcije ter namesto tega poudarja intuitivni in čustveni proces slikanja.
Tünde Fülöp (1986, Madžarska)
Umetnica Tünde Fülöp je znana po ustvarjanju s tekstilom in po inovativnem pristopu k tradicionalnim tekstilnim tehnikam. Združuje dovršeno rokodelsko znanje s sodobno umetniško vizijo ter ustvarja dela, ki raziskujejo teksturo, barvo in materialna razmerja. Njena umetnost pogosto odraža teme narave, spomina in kulturne dediščine, izražene skozi tkanje, vezenje in mešane tekstilne medije. Fülöp je sodelovala na številnih razstavah na Madžarskem in v tujini, njena dela pa se nahajajo v zasebnih in javnih zbirkah.
Katalin Haász (1971, Madžarska)
Katalin Haász je leta 2008 izdelala sončno uro, katere kazalec sence je Möbiusov trak; obrisi vrženih senc ustvarjajo sistem linij, s katerim umetnica ustvarja že vrsto let. Möbiusov trak je površina, ki ima samo eno stran in en rob – če mu sledimo, se »obrne« sam vase. Ta nenavadna lastnost že sama po sebi nosi filozofski pomen: kontinuiteto, neskončnost, razrešitev nasprotij.
José Heerkens (1950, Nizozemska)
Delo ÖCö L11. One Evening José Heerkens je značilen primer umetničine minimalistične abstraktne slike. Gre za oljno sliko na platnu, zgrajeno iz subtilnih barvnih prehodov ter ritmičnih navpičnih in vodoravnih pasov. Na prvi pogled kompozicija deluje zadržano in meditativno, vendar se ob daljšem opazovanju začnejo razkrivati nežni učinki svetlobe in prostorske globine.
Osrednja tema v umetnosti José Heerkens je zaznavanje barve, svetlobe in časa. Že naslov nakazuje, da slika priklicuje vzdušje oziroma svetlobno vzdušje večera, ne pa določenega krajinskega motiva ali prizora. Umetnica pogosto uporablja naslove, ki se nanašajo na dele dneva, saj njene slike posredujejo predvsem atmosfero in notranjo zaznavo, ne pa realnih, reprezentativnih podob.
Barbara Höller (1959, Avstrija)
V delih Barbare Höller so linije prisotne kot mrežne strukture, kot prekrivajoče se, obledele in prekinjene oblike. Umetnica običajno ustvarja v serijah, za vsako izmed njih pa razvije nov sistem, ki ga močno določajo uporabljeni materiali, format in način nanašanja barve. Njeno nenehno prizadevanje za sistematizacijo pomeni, da že med delovnim procesom posamezne serije snuje nove strategije za prihodnje skupine del.
Delo z naslovom Plac 2 (2018) odraža umetničin slikarski pristop h geometrijski abstrakciji. Likovna dela zaznamujejo reducirana raba forme, subtilno strukturirana barvna polja in kompozicije, ki vzbujajo občutek arhitekturnega prostora. V sliki medsebojno delujoče ploskve, linije in barvna polja ustvarjajo hkrati napetost in ravnovesje. Uporaba akrilne barve omogoča čiste, homogene površine in ostre formalne meje, ki sodijo med pomembne značilnosti slikarstva Barbare Höller.
Ingrid Hornef (1940, Nemčija)
Ingrid Hornef v svojih slikah na izrazito estetski način ustvari vidne zakonitosti naključja – in s tem ne navdušuje le ljubiteljev umetnosti. Vsaka slika ima svoj edinstven umetniški učinek. Medtem ko se ena slika zdi napolnjena s prepletom črt, druge zaznamujejo jasni vzorci, odprti prostori ali tangramom podobne figure. Kot umetnica določi pravila: izbiro barv, dimenzije slik, vrsto linij in oblik ter merila, ki jih določi met kocke. Nato pa naključje uporabi kot »dar muz«, ki vsaki sliki podeli njen lasten, prepoznaven značaj.
Martina Klein (1962, Nemčija)
Martina Klein v svojih monokromnih delih raziskuje slikarstvo do globine njegovih temeljev. Učinki barve, materialov in zaznave gledalcev v prostoru so izhodišče njenega umetniškega dela. Njen slikarski pristop sledi tako imenovanemu »analitičnemu« konceptualnemu slikarstvu, vendar razvija prepoznaven formalni jezik, ki je povsem njen. Strogo monokromne površine zaradi nekonvencionalne strukturne postavitve platen segajo v razstavni prostor. Druga dela se zaradi svojih nosilcev v obliki črke L upogibajo in so nameščena na steno ali prosto kjer koli v prostoru. Postanejo slike, ki oblikujejo prostor, se med seboj dopolnjujejo in komunicirajo. Pogosto gre za prostorsko specifične instalacije s spremenljivimi oblikami in razporeditvami. V teh spreminjajočih se kontekstih Martina Klein preučuje medsebojna razmerja med prepletajočimi se vlogami gledalca, umetniškega dela in umetnice.
Ágnes Kontra (1977, Madžarska)
Ágnes Kontra navdihuje predvsem raziskovanje notranjih pokrajin človeške duše in njenih potovanj po zunanjem svetu. Njena umetnost je introspektivna, lirična in občutljiva oblika slikarstva, ki gledalca vabi k osebni interpretaciji.
Za njeno delo so značilni mehki barvni prehodi in atmosferski prostori, ki ustvarjajo meditativno razpoloženje. V svojih slikah uporablja 15 do 20 ali celo več plasti oljne barve, nanesenih druga na drugo. Zaradi teh tankih, zaporednih nanosov se barve ne pojavijo na eni sami ravnini; namesto tega pridobijo optično globino in zdi se, kot da skoraj lebdijo. Spodnje plasti subtilno prosevajo skozi površino in slikam dajejo edinstveno notranjo svetlobo. Gre za zelo dolgotrajen proces, saj se mora vsaka plast posušiti, zato je ustvarjanje njenih del dolga, meditativna praksa.
Zsuzsanna Kóródi (1984, Madžarska)
Zsuzsanna Kóródi vedno razmišlja slojevito. Plasti sprožajo vzporedne in pravokotne podobe, ki se premikajo tako v prostoru kot v času in jih zaznamuje ponavljajoči se ritem. Večina njenih serij se vrti okoli tematike različnih zaslonov in se odziva na naše digitalno okolje. V njenih skulpturah in slikah se vizualni učinek, gibanje oziroma geometrija svetlobe oblikujejo v prostoru med dvema plastema, postavljenima na določeni medsebojni razdalji. Pri svojem delu umetnica vključuje ročne spretnosti ter industrijske in digitalne tehnologije, ki jih združuje, da bi priklicala nežne kontraste, s pomočjo katerih lahko izpostavi določeno vprašanje. Najbolj jo zanimajo monokromne ploskovne forme, v zadnjem času pa tudi barvni prehodi.
Minami Miyajima (1997, Japonska)
Minami Miyajima je mlada japonska sodobna umetnica, znana po geometrijskih slikah, zgrajenih predvsem iz kvadratov in kockam podobnih struktur. V njenih delih se urbani prostori, fragmenti spomina in notranji psihološki svet srečujejo v minimalistični črno-beli ali zadržani barvni paleti. Njena umetniška dela ne prikazujejo konkretnih krajev; prej so abstraktni vtisi spomina, časa in zaznave. Zanima jo predvsem ustvarjanje prostora, v katerem lahko gledalec odkrije lastne pomene in asociacije. Interpretacija njenih del je v celoti odvisna od gledalčevega ozadja, zaradi česar so zanj tako zanimiva – interpretirati jih je mogoče na neskončno mnogo načinov.
Gabi Mitterer (1967, Avstrija)
Serija del FLUPES (FLuide/striPES) Gabi Mitterer je sestavljena iz ohlapnih trakov platna, ki se – tudi simbolno – odmikajo od tradicionalne tabelne slike, jo dekonstruirajo in se nato razporejajo v nove, spremenljive slikovne konstelacije. To omogočajo kovinske sponke, ki prekrivajoče se trakove platna pritrdijo in povežejo na medeninasti palici. Akromatični barvni prehod in zaobljeni zaključki poudarjajo fluidni element, ki je lasten tudi konsistenci oljne barve in se z nanosom na platno v določenem smislu preoblikuje v trdno stanje. Digitalna estetika dela naj bi se navezovala na zabrisovanje medija oziroma medijev, ki zaradi iluzije globine upošteva vidik prevare in se dodatno stopnjuje s plastenjem trakov.
Riki Mijling (1954, Nizozemska)
Riki Mijling je za razstavo izbrala majhni podobi iz cikla Infinite Void iz leta 2020, ki predstavlja njen ustvarjalni razvoj v zadnjem desetletju. V njem so prisotni številni vidiki njenega novejšega dela: uporaba žganega ali zarjavelega jekla, forma in negativni prostor ter možnost, da se delo obesi po želji. Način, kako masa in praznina v likovnem delu delujeta skupaj, je brez pomena v smislu, da ne pripoveduje zgodbe – pa vendar je praznina v njenem delu simulaker, videz. Kajti kaj je »praznina«? Kaj je »nič«? Skrivna zaveza med opazovalcem in skulpturo včasih razkrije odgovor na ta vprašanja. Pri Riki Mijling ne z razmišljanjem o tem, kaj je mogoče videti, temveč z izkušanjem zamejene praznine, miru in kontemplacije. Umetnin Riki Mijling ne »razumemo«, temveč jih doživimo. Umetnica deluje znotraj minimalistične tradicije. Z uporabo materialov, kot so lito železo, žgano jeklo in jeklo, dosega poenostavitev oblik, ki je zanjo bistvena: nepredmetni formalni jezik, nevezan na »subjekt«. Gre torej za nereferenčno delo, ki se ne nanaša na svet zunaj samega umetniškega dela.
(Besedilo Antoona Melissena iz kataloga Reduction)
Katja Pál (1979, Slovenija)
Namesto klasično kvadratno oblikovanih slik dela Katje Pál temeljijo na poligonih. Monokromne dvodimenzionalne površine so v nenehno spreminjajočem se medsebojnem razmerju. Z opazovanjem iz različnih kotov se razkrije dinamika geometrijskih razporeditev del. Kompozicije se nadaljujejo vzdolž stranic slik in tako zabrisujejo njihove meje. Zaradi te manipulacije perspektive se prisotnost globine in prostorskosti razkrije skozi večplastne faze motivov podob. Njena barvna shema je intuitivna, vendar so različno debele bele linije ponavljajoči se elementi. Z delitvijo barvnih polj s trdnimi obrisi ustvarjajo izrazit kontrast med deli slike. Barve so pogosto omenjene v naslovih. Umetnica svoje študije ustvarja na računalniku, raznolikost geometrije ji zato omogoča, da pusti za seboj tradicionalne slikarske tehnike. Njene slike potrjujejo prakso aksonometričnih tehničnih risb in natančnost prostoročne izvedbe.
Delo MIXO-2574 je del raziskave, kako lahko določena materialna forma, izpeljana iz najdenega kosa lesa, ustvari prostorsko napetost na slikovni podlagi. Skozi večplastno obdelavo površine preučuje razmerje med formo, strukturo in prostorskim učinkom ter načine, kako lahko slika uveljavi svojo prisotnost kot objekt v prostoru. Podobno velja za sliko [OM 027] nn14, v kateri vizualna sredstva reducira na eno samo barvo in en sam linearni element. Začetni najdeni formi se približa z izjemno zgoščeno slikovno gesto. Z minimalnim posegom raziskuje, kako lahko ena sama sled aktivira ploskev in jo premakne proti objektni prisotnosti.
Rita Rohlfing (1964, Nemčija)
Umetniška dela Rite Rohlfing, izdelana na aluminijastem nosilcu, delujejo na presečišču sodobne abstraktne umetnosti in optične zaznave. To niso tradicionalne slike, temveč prostorski objekti, zgrajeni na interakciji svetlobe, površine in barve. Kljub ravnim površinam premišljene kompozicije delujejo tridimenzionalno. Ustvarjajo iluzionističen prostorski učinek lebdenja in močno optično, čutno izkušnjo. Njena dela na aluminijasti podlagi ne upodabljajo predmetov, temveč s spreminjanjem svetlobe ustvarjajo nenehno spreminjajoča se vidna polja.
Anikó Robitz (1978, Madžarska)
Anikó Robitz je sodobna madžarska fotografinja, ki v svojem delu pogosto raziskuje atmosfero, plasteno kompleksnost in vizualni ritem urbanih prostorov.
Serija Venice zajema brezčasno, melanholično atmosfero mesta ter poudarja odseve svetlobe, vodne površine in subtilne barvne prehode. Pogosto se izogiba neposrednim upodobitvam turističnih znamenitosti in se namesto tega osredotoča na tihe detajle in vizualne ritme. V tej podobi Benetke niso zgolj lokacija, temveč neke vrste čutna izkušnja – občutek suspenza, počasnosti in brezčasnosti.
Njeno ustvarjalnost zaznamujejo zavestna uporaba digitalnega ustvarjanja, premik k kompozicijskemu minimalizmu in abstrakciji ter preobrazba vidne resničnosti v osebno, notranjo izkušnjo. Anikó Robitz ne dokumentira v tradicionalnem smislu; prej interpretira – urbane prostore preoblikuje v vizualni jezik, v katerem pomembno vlogo igrajo tudi gledalčeve lastne asociacije. Vprašanje je: kako mesto skozi fotografijo postane podoba, izkušnja in notranja pokrajina.
Esther Stocker (1974, Italija, Avstrija)
S subtilnimi premiki Esther Stocker raziskuje krhko mejo med strukturo in kaosom, pri čemer mreža razkriva paradoksalen nered: kljub svoji formalni strogosti preplavi človeško oko in destabilizira zaznavo jasnosti. Za umetnico je mreža osnova, ki šele omogoča zaznavanje odklonov od reda. Brez sistema bi bila nesistemskost nepredstavljiva, saj jo je mogoče opisati le v razmerju do obstoječe strukture reda. V tej dialektiki med strukturo in odklonom razvija lastno logiko kaosa. Nastajajo prostori, ki gledalcu ponujajo možnost orientacije in hkrati izgubljanja. Njen reducirani formalni jezik, zaznamovan z linijami in mrežnimi strukturami v črno-beli paleti, se prevaja v stroge formalne meje in prostorske razsežnosti. Umetničine slike, pa tudi instalacije in skulpture, izhajajo iz osredotočenosti na minimalistična sredstva – horizontale, vertikale in diagonale prostora – pri čemer značilna redukcija na črno-bele mreže prežema njen celoten opus kot konceptualni okvir. (Livia Klein)
Anna Szprynger (1982, Poljska)
Razstavljena dela Anne Szprynger so študija strukture in razmerij med elementi znotraj slikovnega polja. S ponavljanjem linije, natančnimi premiki in nadzorovanimi prekinitvami umetnica gradi sisteme napetosti, v katerih vsaka podrobnost – razpoka, sprememba gostote linij, prekrivanje ploskev – opravlja specifično kompozicijsko funkcijo. Tišina med linijami, premor ali vrzel, ni praznina, temveč aktiven nosilec pomena; ti elementi slikam dajejo tempo in določajo njihovo stopnjo intenzivnosti. Teh značilnosti ne obravnava kot ornament, temveč kot sestavine formalne gramatike, ki določajo ritem in notranjo dinamiko podobe.
Mar Vicente (1979, Španija, Avstrija)
Mar Vicente je sprva ustvarjala kot slikarka, vendar se njena dela gibljejo na meji med slikarstvom, kiparstvom in instalacijsko umetnostjo.
Umetnine z naslovom Zerwürfeln označujejo pomembno fazo v njenem geometrijsko-abstraktnem obdobju. Naslov je nemška beseda: würfeln pomeni »oblikovati v kocke«, »metati kocko« ali »razbiti na kocke«, v kombinaciji s predpono zer- pa jo lahko približno razumemo kot »dekonstrukcijo« oziroma »razgradnjo kocke«. To je bistven opis serije: Umetnica razstavlja, vrti in preoblikuje osnovne oblike kocke in kvadrata v prostorske, optično nestabilne objekte. Barve — predvsem rdeča, modra, rumena, zelena in bela — niso dekorativni elementi, temveč orodja za manipulacijo prostorske zaznave.
Gibanje gledalca je ključno: gledana iz različnih zornih kotov se forma nenehno spreminja. Sprva oko in možgani zaznajo stabilno kocko, ko pa se gledalec premika, ta enotnost »razpade« in začne delovati kot več različnih poliedrov. Dela se zato zavestno poigravajo z optično negotovostjo, perspektivo ter razmerji med svetlobo in senco. Vloga svetlobe je za Mar Vicente še posebej pomembna. Bele površine pogosto niso »prazna« območja, temveč odsevajo sosednje barve, s čimer prostor sam postane del umetniškega dela.
Olga Zabron (1985, Poljska)
Olga Zabron raziskuje področje geometrijske umetnosti in ustvarja v različnih medijih, od slikarstva in umetniških objektov do prostorskih instalacij. V njenih slikah linija postane bistveni element strukture, ki ustvarja ritmične oblike, lebdeče v nedoločenem prostoru barve. Centralno postavljene figure, sestavljene iz pulzirajočih linij, so koncentracija energije, zaprte v geometrijsko obliko. Ko se notranji prostori srečajo, se napetosti stopnjujejo in dinamizirajo navidezno mirno slikovno ravnino. Geometrijske oblike, naslikane na platno, v novi seriji del iščejo avtonomijo in se pojavljajo kot objekti. Forma se ločuje, razpoka in delno razpada. Vse to ji daje povsem nov pomen. Forma, razbita na dele in uravnotežena v ravnovesju, prepušča okoliški prostor. Ustvarja drugačno vrsto vibracije, učinek nemira. Vsa dela Olge Zabron poskušajo ustvariti strukture notranjih napetosti.
Prevod iz angleščine: Rihard Lobenwein.
