Vedno na voljo. Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije, izbor |
Obalne galerije Piran v sodelovanju z Moderno galerijo Ljubljana, MG+ |
MESTNA GALERIJA PIRAN – 17. 5. 2024 – 18. 8. 2024 |
Odprtje razstave: petek, 17. 05. 2024, ob 18. uri –
Kustosa: dr. Martina Vovk in Kristjan Sedej,
Izbor: Mara Ambrožič Verderber in dr. Majda Božeglav Japelj |
Skupinska razstava: Lina Akif , Vanja Bućan, Vesna Bukovec, Eclipse, Olja Grubic, Đejmi Hadrović, Maja Hodošček, Mankica Kranjec, Anka Krašna, Meta Krese, Tanja Lažetić, Agate Lielpētere, Duba Sambolec, Maja Smrekar, Zora Stančič
Tanja Lažetić, Neznane žrtve, 2023
Duba Sambolec, Delavski razred na pohodu, 1976
Foto: Dejan Habicht / Moderna galerija, Ljubljana
Razstava se posveča umetniški produkciji, ki obravnava družbeni spol in iz njega izhajajoče diskriminacije, seksizem in neenakost za ženske (in vse, ki se kot ženske identificirajo), pri čemer se diskriminacija manifestira na presečišču spola in drugih kategorij in okoliščin, npr. razreda, dela, rase, nacionalnosti, spolne identitete in starosti.
Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije (torej tukaj delujočih ali s Slovenijo povezanih umetnic/umetnikov) je mogoče razumeti kot tiste, ki izražajo vprašanje spola v temi umetniškega dela, ali kritično, ironično ali subverzivno uporabljajo sloge, tehnike, medije, ali si zamišljajo ali prakticirajo metode umetniškega ustvarjanja in delovanja na način, ki predstavlja odklon od konvencionalne predstave avtonomnega umetniškega dela oziroma avtorstva in njegovega predvidljivega učinka reprodukcije patriarhalno-kapitalističnega reda. Vsem delom s feministično pozicijo je skupna namera, da s svojim imaginativnim in afektivnim potencialom za artikuliranje idej in konceptov poskušajo v vznemirljivih vizualnih, materialnih, prostorskih, performativnih in procesualnih oblikah doseči učinek, ki je transformativen in produktiven za trajno družbenopolitično spremembo.
Začetkov feministične umetnosti v Sloveniji je zato več in vsi primeri so enako legitimni, zanje pa je vselej ključno spoznanje, da artikulirajo družbeno diskriminacijo na podlagi spola kot temeljno temo umetniške izjave ali metodo umetniškega dela. Podobno kot drugod po svetu tudi za umetniško produkcijo v Sloveniji velja, da feministične teme proniknejo v horizont umetnosti in kulture na splošno šele takrat, ko postanejo zahteve po enakosti spolov dovolj jasno artikulirane v širšem družbenem prostoru.
To se je v Jugoslaviji zgodilo z nastopom novega feminizma v poznih sedemdesetih letih 20. stoletja (konferenca Drug'ca žena leta 1978 v Beogradu), v Sloveniji pa je gibanje novega feminizma formuliralo vprašanja enakosti žensk in spolnih manjšin kot politično zahtevo v času civilnodružbenih gibanj v osemdesetih letih. Vse odtlej, tako v času poznega socializma kot v času tranzicije in današnjega kapitalizma, ustvarjajo avtorice (in bistveno redkeje avtorji) v Sloveniji dela, ki pričajo o tem, da je feministična zavest o neenakosti spolov vse izraziteje produktivna, z njo povezane teme pa segajo na vse več področij družbenega in osebnega.
Področja in teme, ki opredeljujejo interes umetnic in umetnikov na razstavi Vedno na voljo, so področja, ki sicer zadevajo interes feministične teorije, družbenih gibanj in politične akcije. Pojavljajo se kot univerzalne feministične teme, ki v perspektivi vprašanja diskriminacije po spolu skozi prizmo presečnosti z drugimi polji diskriminacije, predvsem delom, razredom, raso, nacionalnostjo in LGBTIQ+ identitetami, izrišejo številne specifične položaje, osebne ikonografije, figuracije, spomine, raziskave, performativne akcije in individualne umetniške izjave.
