Razstava predstavlja sedem primorskih slikark različnih generacij: Miro Ličen (1950), Majdo Skrinar (1963, Fulvio Grbac (1968), Beti Bricelj (1974), Joni Zakonjšek (1974), Laro Marconi Jeranko (1984) in Iro Niero Marušič (1989). Njihova dela – prevladujejo slike na platnu, dopolnjujejo jih akvareli in grafika –, so Obalne galerije Piran pridobile z rednimi odkupi, nagradami na Ex-temporu Piran in donacijami. Ker je manjši prostor Galerije Meduza narekoval izbor, so nekatere umetnine žal, tudi ob tej priložnosti ostale v depojih: slike Barbare Čižmek in Arelene Zakonjšek, dela na papirju Aljoše Križ, Klavdije Marušič in Katje Smerdu ter keramike Tanje Krstov, Kristine Rutar in Nataše Sedej; večja skulptura Gail Clair Morris pa je, kot edino žensko likovno delo, na ogled na vzporedni skupinski razstavi Miscellanea, zgodbe in likovna dela iz depojev Obalnih galerij Piran v koprski Galeriji Loža. Med skromnim naborom slikark in kipark v zbirkah vsekakor pogrešamo tudi ustvarjalke, ki delujejo na področju vedno bolj priljubljenih in uveljavljenih intermedijskih likovnih praks.
Razstava se ne poglablja v posamezne umetniške izraze in avtorske, osebne poetike. Njen skupni imenovalec sta spol in status v zbirki, predvsem pa pripadnost primorskemu prostoru, iz katerega umetnice izhajajo in v katerem ustvarjajo. Prepoznavne pa niso le v svojem domačem okolju, vse so že znana in priznana imena, ki tvorno sooblikujejo slovenski likovni prostor ter jih pogosto opazimo tudi na referenčnih skupinskih razstavah doma in v tujini.
Po številu avtoric in del manjša občasna postavitev nazorno odraža veliko odsotnost umetnic v zbirkah Obalnih galerij Piran. Potrjuje tudi čezmerno neskladje med bogato aktivnostjo žensk na aktualnem likovnem prizorišču in skromnem številu njihovih del v javnih zbirkah. Če je bilo do 90. let predstavnic na tem področju res manj, in jih zato ne najdemo niti v zbirkah, je nerazumljivo, da se niti pozneje, ob prodoru mlajših generacij, njihov položaj ni veliko izboljšal. Kljub dejstvu, da so novejši odkupi usmerjeni prav v žensko umetnost in postopoma polnijo dolgoletno vrzel.