PRIMORSKE SLIKARKE IZ ZBIRK OBALNIH GALERIJ PIRAN

Primorske slikarke iz zbirk Obalnih galerij Piran | 

Galerija Meduza, Koper, 31. 1.─13. 4. 2025 | 
Kustosinja: Tatjana Sirk | 

Otvoritev: petek, 31. 1. 2025, ob 18.00 

Razstava predstavlja sedem primorskih slikark različnih generacij: Miro Ličen (1950), Majdo Skrinar (1963, Fulvio Grbac (1968), Beti Bricelj (1974), Joni Zakonjšek (1974), Laro Jeranko Marconi (1984) in Iro Niero Marušič (1989). Njihova dela – prevladujejo slike na platnu, dopolnjujejo jih akvareli in grafika –, so Obalne galerije Piran pridobile z rednimi odkupi, nagradami na Ex-temporu Piran in donacijami. Ker je manjši prostor Galerije Meduza narekoval izbor, so nekatere umetnine žal, tudi ob tej priložnosti ostale v depojih: slike Barbare Čižmek in Arelene Zakonjšek, dela na papirju Aljoše Križ, Klavdije Marušič in Katje Smerdu ter keramike Tanje Krstov, Kristine Rutar in Nataše Sedej; večja skulptura Gail Clair Morris pa je, kot edino žensko likovno delo, na ogled na vzporedni skupinski razstavi Miscellanea, zgodbe in likovna dela iz depojev Obalnih galerij Piran v koprski Galeriji Loža. Med skromnim naborom slikark in kipark v zbirkah vsekakor pogrešamo tudi ustvarjalke, ki delujejo na področju vedno bolj priljubljenih in uveljavljenih intermedijskih likovnih praks.  

Razstava se ne poglablja v posamezne umetniške izraze in avtorske, osebne poetike. Njen skupni imenovalec sta spol in status v zbirki, predvsem pa pripadnost primorskemu prostoru, iz katerega umetnice izhajajo in v katerem ustvarjajo. Prepoznavne pa niso le v svojem domačem okolju, vse so že znana in priznana imena, ki tvorno sooblikujejo slovenski likovni prostor ter jih pogosto opazimo tudi na referenčnih skupinskih razstavah doma in v tujini. 

Po številu avtoric in del manjša občasna postavitev nazorno odraža veliko odsotnost umetnic v zbirkah Obalnih galerij Piran. Potrjuje tudi čezmerno neskladje med bogato aktivnostjo žensk na aktualnem likovnem prizorišču in skromnem številu njihovih del v javnih zbirkah. Če je bilo do 90. let predstavnic na tem področju res manj, in jih zato ne najdemo niti v zbirkah, je nerazumljivo, da se niti pozneje, ob prodoru mlajših generacij, njihov položaj ni veliko izboljšal. A novejši odkupi, ki so večkrat usmerjeni prav v žensko umetnost, postopoma polnijo dolgoletno vrzel.

Beti Bricelj, GeotransFormA, 2012, akril na platno, 80 x 200 cm.

Beti Bricelj pri svojih slikarskih raziskavah izhaja iz izkušenj konstruirane in kinetične umetnosti, ki je bila v minulem stoletju označena za »zadnjo avantgardo« (po Lei Vergine) in ki v zadnjem času doživlja svojevrsten preporod. Ne samo, da v svetu narašča zanimanje za klasike te usmeritve, v vse bolj očitnem vračanju k slikarstvu se pojavljajo tudi novi avtorji, ki gradijo na racionalističnih osnovah strukturiranja likovnih izjav. Tudi Bricljeva se je poglobila v bogato umetniško in idejno zapuščino, ki ji pomeni spodbudo za razmišljanja o osebni nadgradnji njenih sintaktičnih paradigem tako na formalni ravni kot v kromatski sferi.

Modularni red, ki ga vzpostavlja s svojimi podobami, funkcionira kot generator »odprtega dela« v smislu, v kakršnem ga je formuliral Umberto Eco, optično-kinetični učinek njenih slik pa namesto dimenzije prostora izpostavlja dimenzijo časa, ki pogledu, vajenemu iluzionistične zaznave globine polja, narekuje pomemben premik pri pristopu k likovnemu delu. Konkavno-konveksna dinamika barvnih alternacij ustvarja vedno nove percepcijske kombinacije, gledalec je soočen s podobami, ki so hkrati v sebi zaključene in segmenti potencialno neskončne celote, v katero se lahko imaginarno nadaljujejo.

Proces slikanja, ki ga prakticira Beti Bricelj, je zavezujoča stalnica v diskurzu, katerega sintaktični elementi so povezani v atraktivne vizualne izjave, v katerih se primarne barve prepletajo z rafiniranimi toplimi in hladnimi odtenki iz repertoarja, ki ga avtorica vsakič znova sestavi in razstavi med konstruiranjem in dekonstruiranjem oblik, optimalno usklajenih z izbranimi kromatskimi dispozitivi.

Brane Kovič

(Besedilo ob razstavi, Galerija Knjižnice Cirila Kosmača, Tolmin, 2012)

Beti Bricelj (1974, Postojna) je leta 2000 diplomirala na Šoli za risanje in slikanje – visoki strokovni šoli v Ljubljani. Na povabilo avstralske vladne organizacije za raziskavo aboriginske kulture (Department for Aboriginal Affairs, Adelaide) je leto dni bivala in se izobraževala v Avstraliji. Imela je več samostojnih razstav, sodelovala je na številnih skupinskih predstavitvah v Sloveniji in v tujini (ZDA, Hrvaška, Avstrija, Škotska, Nemčija, Bosna in Hercegovina, Srbija,  Makedonija, Izrael, Indija), tudi na razstavi v priznanem ameriškem muzeju za geometrijsko abstrakcijo in MADI umetnost (The Museum of Geometric and MADI Art) v Dallasu. Za svoja dela, ki že vrsto let ostajajo trajno zapisana v različnih publikacijah sodobne umetnosti po svetu, je prejela več nagrad. Živi in ustvarja v Postojni in v tujini.   

Fulvia Grbac, Contra Naturam, 2019, lesorez, 35 x 35 cm, Zbirka Primorski likovni umetniki.

Fulvia Grbac že dalj časa intenzivno ustvarja v zahtevnih klasičnih tehnikah grafike, čeprav je na beneški akademiji študirala slikarstvo. Ves čas raziskuje, se poglablja in eksperimentira v različnih tehnikah. Skrajno premišljeno izbira grafične tehnike (lesorez, suha igla, kolografija, monotipija), oblike in velikosti matrice ter papirja, na katerega odtiskuje. Izbrani medij jo očitno nenehno recipročno izziva k odkrivanju novih izraznih možnosti in likovnih učinkov na odtisih.

V vsebinskem smislu je Fulvia Grbac zavezana svojemu rojstnemu in bivanjskemu prostoru z edinstveno atmosfero in svetlobo, z večstoletno multikulturno in materialno  dediščino, v neposredni bližini Sečoveljskih solin. Doživljanje prirode, zlasti vegetacije, ki se v različnih časovnih intervalih nenehno spreminja, preobraža in obnavlja, spomini iz otroštva in vsakodnevno opazovanje solin ter razmišljanje o generacijah prednikov, ki so stoletja soustvarjali to posebno tradicijo in zapuščino, so njeni glavni tematski navdihi. Na njenih grafičnih listih se človeška figura redko pojavi, prevladujejo pa izseki iz narave.  

Kompozicije so na videz preproste, izčiščene in osredotočene na osrednji motiv izbrane rastline; na delih iz zadnjih let pa opazujemo upodobitve prepoznavne žične ograje, ki je v svojem bistvu nova meja, nova prepreka. Vsaka podoba drevesa, ali trnate robide, ali žične ovire je avtoričina metafora, njen ikonografski znak kot nosilec njenih najglobljih intimnih pomenov in sporočil. Z njimi razgalja svoja osebna stališča do preteklosti in sedanjosti, do ljudi in družbe, lastna razumevanja političnih dogajanj v sedanjem času in konkretnem bivanjskem prostoru.

Nives Marvin

                          (Iz besedila ob razstavi Contra Naturam, Galerija Herman Pečarič, Piran, 2019)

Fulvia Grbac (1968, Koper) je leta 1991 diplomirala iz slikarstva na beneški akademiji (Accademia di Belle Arti di Venezia). Zatem je obiskovala različne tečaje keramike v Faenzi in Trstu, udeležila se je tudi dveletnega usposabljanja za arhitekturno restavratorstvo, ki ga je v Izoli organizirala italijanska univerza (Università di Reggio Calabria). Obiskovala je različne grafične delavnice in tečaje v Sloveniji in v tujini, predvsem v Italiji. Je vsestranska ustvarjalka, a največ ustvarja v grafiki, kot likovna pedagoginja pa je zaposlena na Srednji šoli Pietro Coppo v Izoli. Je mentorica na številnih delavnicah in drugih izobraževalnih projektih za mladino in odrasle. Veliko sodeluje z japonskim uličnim gledališčem Kamišibaj in na različnih, tudi mednarodnih likovnih prireditvah. Imela je več samostojnih razstav, sodelovala je na različnih skupinskih predstavitvah v Sloveniji, predvsem v slovenski Istri, in v tujini (Italija, Hrvaška, Madžarska). V Izoli ima atelje in galerijo, živi v Sečovljah. 

Lara Jeranko Marconi, Ikona, 2018, izrezanka, 100 x 70 cm, Zbirka Primorski likovni umetniki.

Lara Jeranko Marconi je slikarka in ilustratorka, ki svoje dvodimenzionalne stvaritve občasno dopolnjuje s polno plastično govorico. Na določeni stopnji ustvarjalne rasti je čopič zamenjala za »škarje« in njena prepoznavna stalnica so postale izrezanke (papercutting). Osnovno izhodišče t.i. »tehnike slikanja s škarjami« je risba, z razliko, da je v vlogo svinčnika prevzel oster olfa nožiček za izrezanke.

Njene izvirne figuralno-ornamentalne preobrazbe, s prepletanjem rastlinskega in stiliziranega živalskega sveta, na nek način obujajo gostobesedno¸simboliko poznoantičnih inicialk, kjer so bile podobe in besedila jasno ločeni. Kakor seveda postopek nastajanja, ki zahteva potrpežljivost in natančnost iluminatorjev, saj njena dela večjih formatov nastajajo tudi po več mesecev. Larin svet rastlinskih arabesk in živalskih figur je pripovedno strnjen na barvno nevtralni površini v sredinski krožni kompoziciji, kjer avtorica zlahka izpelje dramatično zgoščen in jedrnat likovni tekst.

Dela Lare Jeranko Marconi opredeljuje učinkovit spoj med estetiko minimalnega in narativnimi  komponentami. Značilnosti, ki jih razbiramo tudi v delu z naslovom Ikona III. Njene filigransko stkane papirnate krajine, naseljene s počlovečenimi živalskimi bitji, so kot nekakšni postmoderni herbariji s primesmi fantastičnega. V teh podobah ne gre iskati enoznačnih sporočil, odmisliti je potrebno kategorije logičnih povezav in sprejeti dimenzijo nesnovnega domišljijskega sveta, v katerem vladajo simboli.

Majda Božeglav Japelj

(Iz besedila ob razstavi Norec, Galerija Loža, Koper, 2022)

Lara Jeranko Marconi (1984, Koper) je po končani srednji šoli v Trstu (Istituto d'Arte Nordio E. U.) študirala slikarstvo in diplomirala na beneški akademiji (Accademia di Belle Arti di Venezia). Za njeno ustvarjalno rast je bil pomemben 52. Beneški bienale, ko je imela priložnost sodelovati s slovitim umetnikom Raymondom Pettibonom. Prepoznavna je po svojih izrezankah, posebni likovni zvrsti, ki prevladuje v njenem ustvarjalnem opusu. Imela je več samostojnih razstav, sodelovala je na skupinskih predstavitvah v Sloveniji in v tujini, predvsem v Italiji. Zaposlena je kot asistentka na Oddelku za vizualne umetnosti in oblikovanje UP PEF v Kopru. Živi in ustvarja v Izoli. 

Mira Ličen (Krmpotić), Regata, 1984, olje na platno, 90 x 130 cm, Zbirka Primorski likovni umetniki.

Dejavnost primorske umetnice Mire Ličen je široka in večplastna. Odkrivanje  in ohranjanje estetskih vrednosti umetnin iz preteklosti, ki ga avtorica uresničuje pri svojem primarnem restavratorskem delu, ves čas dopolnjuje z aktivnostjo na področju osebne likovne ustvarjalnosti. Ta zajema, poleg slikarstva in grafike, tudi plastično izkušnjo snovanja v lesu, keramiki in steklu. Raznovrstnost likovnega materiala in z njim povezanih posebnosti pogojuje izbiro motivike. V avtorsko prepoznavnem slogu jo najpogosteje uresničuje v podobah krajine (marin),  v tihožitjih, predvsem pa  sakralni tematiki.

Emblematično izkušnjo trpljenja, ki jo narekujejo sublimne zgodbe iz krščanske motivike, umetnica pogosto obdeluje v svojih delih z zavestjo, da se resničnost vsakodnevne krutosti v zgodovini človeštva ni spremenila, in, da je osebno dostojanstvo človeka vedno znova lahko oskrunjeno. Zato je njena umetniška interpretacija verske vsebine religiozna drama v krvavo-rdečem inkarnatu, simbolični barvi krščanskega mučeništva, ki v njenih podobah ohranja živ spomin na bolečino, telesno in duhovno.

Nasprotno pa so tihožitja in pejsaži, kot je slika z naslovom Regata iz leta 1984,  vrtinec eksplozivne barvitosti, kjer se resničnost prostora spreminja v fantazijsko podobo. Postane sanjarjenje z odprtimi očmi. Aluzivna podoba, v kateri razbiramo razburkano igro valov in preplet napetih jader, je gestualno rešeto s kromatskim nabojem, ki neprikrito vstopa v dialog z gledalčevim pogledom.

Majda Božeglav Japelj

(Priprta vrata depoja. Gledga l. VIII, št. 4, junij 2010)

Mira Ličen (1950, Pulj, Hrvaška) je po končani koprski gimnaziji študirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Iz slikarstva je diplomirala leta 1973 in leta 1975 končala še specialko za restavratorstvo. Ustvarja v različnih zvrsteh in tehnikah: slike, risbe, grafike, vitraže, fuzije stekla, freske, mozaike, keramiko itd. Od leta 1973, ko je imela prvo samostojno razstavo, je seznam samostojnih in skupinskih razstav v Sloveniji in v tujini (Hrvaška Italija, Avstrija, Madžarska, Francija) izjemno dolg. Redno se udeležuje delavnic in drugih, tudi mednarodnih likovnih prireditev. Je prejemnica najvišjih nacionalnih stanovskih nagrad (priznanje Franceta Steleta leta 1997, priznanje Mirka Šubica leta 2009, nagrada ZDSLU 2010) in najpomembnejših nagrad lokalne skupnosti. Deluje tudi kot priznana konservatorka-restavratorka in je predano vpeta v kulturno dogajanje v slovenski Istri. Po končanem študiju se je preselila v Piran, kjer še vedno živi in ustvarja.

Ira Niero Marušič, Dirty water, 2017, olje, pigmenti, vosek na platno, 160 x 300 cm.

Slike Ire Niero Marušič so v svojem bistvu izrazito biografske. Ne črpajo iz hipotetičnega, temveč upodabljajo drobne trenutke, mimobežne epizode iz slikarkinega življenja, ki so jo, največkrat v pozitivni luči, zaznamovale, presenetile ali/in navdušile. Ne glede na biografsko noto pa dela niso narativna, so fragmenti, drobni, pogosto humorni, citati, ki gledalcu pretanjeno namigujejo na osebne trenutke, ki stojijo za njimi. Zavestno ostajajo na ravni namiga in se ne predajo jasnemu pripovedovanju – tako ustvarjajo poseben privlak ter izzovejo željo po odkrivanju zgodb za njimi. Slike od gledalca zahtevajo opazovanje, razmislek in nekaj domišljije, ki ji puščajo prosto pot in ustvarjanje mnogih, vedno subjektivnih, interpretacij.

Svetovi, ki jih avtorica ustvarja na platnih, so brezčasni, brezprostorni in zamrznjeni v stanju ravnovesja. So podolgovata polja drznih, živih, migetajočih barv, ki dajo občutek širjenja in prelivanja v vse smeri – tudi onkraj slike. Drobne, včasih skoraj neopazne figure naseljujejo brezprostorje in vanj vnašajo akcijo. Imajo svojo voljo: kljub majhnosti (ali prav zaradi nje) ter zaradi vtisa neomejenosti dominirajo v razsežnih barvnih pokrajinah. Njihova moč je včasih glasna, poudarjena z dinamično, skoraj teatralno in ritualno gesto, spet drugič je figura komaj opazna – na daleč le lisa barve, ki stopa iz ozadja, a se ob bližjem pogledu razvije in razkrije ter prevzame pogled s svojo nenavadno mitsko prezenco.

Skozi vse avtoričine slike se vije rdeča nit izjemno ekonomičnega, jasnega, celo lucidnega likovnega izraza, paralelnega vsebinski jedrnatosti. In čeprav so slike na prvi pogled igrive in pogosto humorne, jih nikakor ne gre jemati zlahka. Suverena linija in premišljenost potez, napetost med brezčasjem in vibrirajočo energijo figur ter reminiscenčna narava razdrobljene »naracije« pričajo o izjemno občutljivi in prodorni slikarki. Njene slike so čista ljubezen do življenja in slikarskega procesa, so brezsramno optimistični vitalizem – nekaj, česar je v sodobni umetnosti odločno premalo.

Žiga Dobnikar
(Besedilo ob razstavi Lido, KiBela / KIBLA, Mribor, 2014)

Ira Marušič (1989, Koper) je po končani Gimnaziji Gian Rinaldo Carli v Kopru leta 2012 diplomirala na beneški akademiji (Accademia di Belle Arti di Venezia). Tam je nadaljevala podiplomski študij slikarstva in magistrirala leta 2015. Razstavljala je že kot študentka, od takrat je imela vrsto samostojnih razstav, sodelovala je na različnih skupinskih predstavitvah v Sloveniji in v tujini (Italija, Hrvaška). Kot samostojna ustvarjalka na področju kulture živi in ustvarja v Kopru.  

Majda Skrinar, Pomol, 2001, olje na platno, 50 x 80 cm, Zbirka Mednarodni slikarski Ex-tempore Piran.

Majda Skrinar se umešča v krog uveljavljenih slovenskih slikarjev srednje generacije. Avtorica, ki je zaključila študij arhitekture in slikarstva na Univerzi v Ljubljani, je obe interesni področji strokovno izpopolnjevala na tujem. Ob številnih osebnih in skupinskih razstavah je sodelovala tudi na nekaterih kolonijah in slikarskih tekmovanjih Ex-tempore Piran, kjer je bila večkrat nagrajena. Slika z naslovom Pomol je na piranski manifestaciji leta 2001 prejela posebno nagrado kustosov Obalnih galerij Piran, akvarel z naslovom Popoldan pa leta 2004 nagrado za najboljši akvarel.

Slikarka zna v svojih delih na izjemno občutljiv način podajati doživljanje prostorskih in duhovnih posebnosti krajine ob morju. Pri tem posega po krajinskih motivih iz neposrednega bivanjskega okolja – izbrani arhitekturni detajli, vrtne ute, pergole, terase ali kamnita dvorišča -, ki jih je sčasoma razširila še na slikovite podobe morskih pejsažev. Iz neposrednega opazovanja realnega sveta najraje izlušči predmet, ki postane nosilec njene miselne operacije. Z značilno opisno potezo ga nato na platnu, pogosto tudi s slikarsko tehniko akvarela na vpojnem papirju, le rahlo nakaže, da skozi meglico skorajda prosojnih barvnih slojev ustvari sugestijo kraja. Pri tem je ključno vzdrževanje uravnoteženega razmerja med nevtralno belino podlage in barvnimi ploskvami. Kljub temu, da s takim postopkom prepoznavnost motiva občasno zdrkne v vizualno bolj poenostavljeno, shematizirano podobo, neke vrste abstrakcijo, pa celota vedno spodbuja občutek, da gre za pejsaž, ki zmore v posameznih prizorih ustvariti celo vtis neke zanesene blaženosti.

                                                                                                 Majda Božeglav Japelj

(Iz Priprta vrata depoja. Gledga l. Vl, št. 2, april 2008)

Majda Skrinar (1963, Koper) je leta 1990 končala študij arhitekture na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Za diplomsko nalogo je prejela Plečnikovo nagrado za arhitekturo. Leta 1993 je z odliko diplomirala še na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, smer slikarstvo. V študijskem letu 1994/96 se je izobraževala na Oddelku za arhitekturo Univerze v Coimbri (Universidade de Coimbra) na Portugalskem. S štipendijama Ministrstva za kulturo RS in Soros centra za sodobno umetnost je študijsko bivala v New Yorku (2000) in v Berlinu (2010). Imela je vrsto samostojnih razstav, sodelovala je na številnih skupinskih predstavitvah in drugih likovnih prireditvah v Sloveniji in v tujini (Italija, Francija, Romunija, ZDA). Za svoje delo je prejela več nagrad in priznanj. Kot samostojna ustvarjalka na področju kulture živi in ustvarja v Kopru.  

Joni Zakonjšek, Nedokončana pesem za Hafisa, 2004, olje na platno, 120 x 100 cm, Zbirka Mednarodni slikarski Ex-tempore Piran.

Joni Zakonjšek je ena izmed najbolj prepoznavnih in svojstvenih umetnic srednje generacije pri nas. Njeno slikarstvo ne išče pobud zunaj svojega prostora, v teoriji in idejah, v predmetnosti natura naturata & naturans, temveč pripada notranji izkušnji lastnega razvoja. Brez mode, brez hlastanja za tujimi vzorci in spoznanji, je to gosto tkanje v površini slike, ki se širi navznoter in navzven, v globino in učinkuje z intenzivnostjo kromatične preproge. Tišina neizmernega rastlinstva, to čutno, senzualno tkanje in kipenje, se pravi sloji čutnosti in neizmernega duha, duhovnosti, ki zdaj pripada le slikarstvu in kliče, iz labirinta slike v labirint razlage. Ekran utripa: slišimo šumenje vode, listja, trav, občutimo slikovno zlitje… Prepletanje potez v bujni rasti, kjer je v ospredju /le/ problem svetlobe in teme, ki ga Zakonjškova obvlada v zrelem likovnem pristopu, nekakšno valovanje, polaganje ter raztrositev barvnih strdkov in potez, simbolična projekcija konkretnih znamenj, povzetih iz »narave«, ki zaživijo, znova, v duhovni polnosti, ki nima primerjave v realnem svetu, le v umetniški podobi.

Umetnica in z njo gledalci se končno prepustijo domišljiji in so pripravljeni na skoke in popotovanja; da hipoma postanejo nomadi v telesu in procesu slike. Slikarstvo jim prepušča »tisoče ravnin«. Znakovna mreža je torej tista, ki naredi, da so naslikani predmeti in »figure« zliti, čeprav brez teže, korenin, brez fundamenta; kakor metuljasti, v letu. Tu smo na meji lika in glasu, kjer nas podoba vsrka in izbruhne. Nikjer ni znotraj in ne zunaj: le vmesnost, ki lebdi, kromatično žarenje vpisov in sledi. Kjer odpove vsak običajen ali znanstveni pristop. Znakovna mreža je zdaj resnično točka spoja in ločitve; in ogenj, ki zgori materijo, da jo nato ponovno oživi. Povezana s svetlobo, s soncem; in mišična – utripajoča, in polna-prazna, in simbolna in konkretna.

Andrej Medved

(Priprta vrata depoja. Gledga l. X, št. 3, junij 2012)

Joni Zakonjšek (1974, Koper) je po gimnaziji dve leti bivala v Londonu in študirala slikarstvo (Foundation Course of Art) na tamkajšnji umetniški šoli (Whitechapel Art School). Leta 2003 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in istega leta prejela nagrado akademije za posebne umetniške dosežke. Leta 2019 so ji dodelili delovno štipendijo Ministrstva za kulturo RS. Imela je več samostojnih razstav, sodelovala je na različnih skupinskih predstavitvah v Sloveniji in v tujini (Italija, Hrvaška). Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja. Ustvarja kot samostojna ustvarjalka na področju kulture. Po desetletju bivanja v slovenski Istri zdaj živi v Beli krajini.