Mira Ličen: Lux et vox

Mira Ličen: Lux et vox | 

Mestna Galerija, Piran | 

9. julij 2021 – 29. avgusta 2021

Pirančanka Mira Ličen je uveljavljena primorska in slovenska vsestranska slikarka in restavratorka, prepoznavna po njenem likovnem izrazu in dobitnica številnih nagrad. V sodobni nacionalni likovni umetnosti so ustvarjalke, katerih ustvarjalni opus je v vsebinskem in tehnološkem smislu tako raznovrsten in večplasten, kot je opus Mire Ličen, redke. Njena slikarska avtopoetika – ne glede na vsebinsko opredelitev − je prepoznavna po vehementno barvitem in izpovedno ekspresivno občutenem izrazu, ki je vedno blizu abstraktnega, čeprav daje slutiti figuralno izhodišče, motivno vezano na genius loci bivanjskega ambienta ali na določljivo duhovno in versko tradicijo evropskega prostora. Vsa njena dela, tudi steklo-slike in stekleni objekti, predstavljena na razstavi, predstavljajo globoko iskrene pripovedi o lastnih življenjskih izkustvih, o najintimnejšem doživljanju preteklih obdobij ter seveda o skrajno osebnem odnosu in doživljanju globljih in višjih dimenzij duhovnega. So sublimacije njene neomajno globoke vere in iskrenega dojemanja religioznosti ter mikro in makro sveta, ki ga živi. Ne glede na upodobljeno svetopisemsko fabulo ali pokrajino ali veduto se le-to skozi miselni in emocionalni ustvarjalni proces zreducira v njeno prepoznavno linijsko kodo, preprosto in le spominjajočo na izvorno arhetipiko upodobljenih motivov. Sleherno delo je v svojem bistvu njen psihogram, ki ga nadgradi in poudari še s posebno skrivnostno transendenco v vzdušju.

Leta 2010 smo v Obalnih galerijah Piran organizirali njeno pregledno razstavo v beneški Galeriji A + A, v portoroškem Monfortu in Galeriji Loža v Kopru ter izdali monografsko publikacijo. V letošnjih poletnih mesecih bo v Mestni galeriji Piran na ogled pregledna  razstava slik in steklenih objektov, ustvarjenih v zadnjem deceniju in katalog s predstavitvijo razstave in bio-bibliografijo zadnjih desetih let. Ponovno nam tudi ta razstava odkriva izjemno plodovito ustvarjalko, ki jo sočasna lokalna in globalna dogajanja, paprostor, kjer živi ali ga obišče, vzpodbujajo v vedno nove interpretacije; le-te so nosilke njenega sporočila navzven. Simbolično pomenljiva so tudi poimenovanja posameznih ciklov iz tega obdobja, katerih izbor slik in steklenih objektov je razstavljen, kot tudi naslov pričujoče razstave Lux et Vox. Sledimo krajinskim upodobitvam iz serij Pariški pejsaži (2010), Še neokrnjeni prostori (2011), bivanjski prostor Istre pa ji je ves čas stalnica upodobitev in jih naslavlja kot Istrski pejsaži ali Moja Istra, zanimiv je tudi cikel stekel iz leta 2015 „Fortuna vitrea est: tum cum splendet, frangitur“ („Sreča je kot steklo, čim zablešči, se razbije“). Kljub konkretnemu navdihu v profanem žanru, barviti pejsaži odsevajo neverjetno avtoričino energijo, vero, moč in optimizem v soočanju z neuničljivo silo narave in z vsakodnevnimi življenskimi izzivi. To posebno mistično sakralno vzdušje je seveda prisotno tudi v slikah in steklenih objektih ciklov Via dolorosa (2011), Via Mea (2014), Eloi, Eloi (2015), Gloria in excelsis (2015), Hommage à Carpaccio (2018, 2019), Redemptor nobis natus est (2019) in drugih. Čustveno doživljajske vtise obiska Auschwitza v letu 2016 in videnja sočasnih dogajanj v svojem lokalnem okolju, zlasti v zvezi s postavljanjem žice na južni meji, in svoja intimna razmišljanja o veri in usodi posameznika in človeštva, je opredmetila v seriji miniaturnih, a izrazno izjemno močnih ekspresivnih slik „Da ne bi pozabili“. Avtoričino soočenje z literaturo Nobelovca Joséa Saramaga pa ji je bilo navdih za svojstvene slikarske interpretacije in izpovedi o aktualnem pandemičnem stanju v svetu in jih je poimenovala Hommage à Saramago (2020, 2021).