Zbirka Hermana Pečariča:
Nova postavitev |
Galerija Herman Pečarič, Piran | 6. 02.-10. 05. 2026 |
Otvoritev: 6. 2. 2026, ob 17. uri.
Postavitev razstave: Ana Papež, Tatjana Sirk.
»Ustvarjanje piranskega slikarja Hermana Pečariča (1908‒1981) je časovno vpeto v drugo polovico prejšnjega stoletja. Umetnik je skorajda neodvisno od takratnih aktualnih likovnih dogajanj gojil lastno, izrazito osebno naravnano likovno govorico kolorističnega občutja in realistične forme, motivno zakoreninjeno v svetu slovenske Istre. (…) Že bežen vpogled v zapuščinski opus njegove stalne zbirke kaže, da je v bogato raznolikost njenega podobotvorja posegal v vseh obdobjih svojega ustvarjanja. Pejsažna motivika je nastajala v trenutkih navdiha, ko je umetnik na številnih slikarskih platnih (zelo pogosto tudi risbah) lovil lagodne ritme mediteranskega vsakdana, spremenljive podobe njegovih letnih časov ali komajda zaznavna prelivanja sončne svetlobe v teku dneva. Pri upodabljanju slikovitih panoramskih ali uličnih izrezov mestnih vedut je tonsko slikanje pogosto zamenjal z metodo prostorskega koloriranja, s čimer je dosegel, da so barve spregovorile s polno intenzivnostjo čistega, izvirnega jezika. (…) S posebno strastjo se je posvečal krajinam z oljčnimi nasadi, po katerih je kasneje postal tudi širše prepoznaven.«
Herman Pečarič je mestu Piran zapustil zajetno zbirko slik, risb in grafik z večinoma istrskimi motivi. Zbirka je, po dolgoletnih prizadevanjih, leta 1999 našla svoj prostor v prenovljeni stavbi iz časa prehoda 19. v 20. stoletje, ki je takrat postala galerija. Poimenovana po umetniku je namenjena stalni predstavitvi njegovega zapuščenega opusa. Zbirko hranijo in z njo upravljajo Obalne galerije Piran, ki skrbijo tudi za njeno predstavitev javnosti in promocijo. Do danes je bil večkrat predstavljen različen izbor iz omenjene zbirke, pogosto so na temo Pečaričevega ustvarjanja nastale tudi zanimive občasne razstave (Oljčni gaj z rdečo zemljo, 2008; Moj atelje v noči, 2015; Slikarsko stojalo za dva, 2018; …) in drugi, predvsem pedagoški projekti (Ko se pojavi črta, 2025).
Galerija je bila konec leta 2025 spet prenovljena in se ponaša s svežo fasado elegantnega odtenka. Pripravljena je na novo postavitev Pečaričeve zbirke, ki bo tokrat, po izboru kustosinj Ane Papež in Tatjane Sirk, napolnila stene v pritličju in nadstropju galerije.
Razstavo izbranih slik in likovnih del na papirju bomo odprli ob slovenskem kulturnem prazniku v petek, 6. februarja 2026, ob 17. uri.
Za podrobnejši vpogled v ustvarjanje umetnika Hermana Pečariča si oglejte digitalizirani katalog.
1 Majda Božeglav Japelj: Oljčni gaj z rdečo zemljo, katalog, Obalne galerije Piran, Piran, marec 2008, str.4–5.
BIOGRAFIJA
Herman Pečarič (Spodnje Škofije, 6. marec 1908 – Ankaran, 31. december 1981) se je kot šesti otrok rodil očetu zidarju Mihi Pečariču in materi Mariji, rojeni Pečarič. V osnovni šoli se mu je med predmeti najbolj priljubilo risanje, zato je z veseljem sledil napotkom šolskega učitelja Gabrijelčiča.
Zaradi skromnih življenjskih razmer družine Pečarič, se je po končani osnovni šoli začel usposabljati za poklic trgovca. Ustrezno zaposlitev je med leti 1927 in 1930 iskal v različnih krajih, mdr. v Beogradu, Dalmaciji, Ljubljani in Mariboru. Šele v tem mestu se je redno zaposlil in začel razmišljati o umetnosti. Nasveti slikarja Antona Gvojca so ga usmerili v slikanje narave. Okolica Maribora je postala njegov prvi atelje. Čez nekaj let se je v Ljubljani, kamor je bil premeščen kot uslužbenec Železniške zadruge, vpisal na večerno slikarsko šolo Probuda. V njej so poučevali Saša Šantel, Mirko in Rajko Šubic. Istočasno je tehniko slikanja z oljnimi barvami izpopolnjeval pri slikarki Henriki Šantel.
Ob razpadu Jugoslavije je bil Pečarič leta 1941 odpeljan v ujetništvo v nemška in kasneje avstrijsko taborišče, kjer je ostal do osvoboditve leta 1945. Kljub težkim razmeram je v tem času ustvaril veliko risb, ki jih najdemo tudi v njegovi piranski zbirki. Po vojni se je vpisal na beograjsko likovno akademijo ter jo leta 1950 tudi zaključil. Istega leta se je vrnil domov, se naselil v Piranu ter se kljub zrelim letom – star je bil 42 let – odločil za samostojni poklic likovnika. Mesto, njegova oblikovno in barvno skladna arhitektura, ga je povsem prevzelo. Leta 1952 (od 1950 kot kandidat) je bil sprejet v Društvo slovenskih upodabljajočih umetnikov. Po uspešni samostojni razstavi v Beogradu se je leta 1955 poročil z učiteljico Marijo (Mijo) Velikonja in prvič odpotoval v Italijo. V naslednjih letih se je poleg slikanja ukvarjal z ilustracijo (Slovenski Jadran) in scenografijo za Ljudsko gledališče v Kopru. Veliko je potoval in se študijsko izpopolnjeval. Občasno je honorarno poučeval risanje. Vseskozi je skupinsko in samostojno razstavljal. Obalne galerije Piran so mu leta 1979 pripravile retrospektivno razstavo.
Dve leti po njegovi smrti je žena Marija (Velikonja) Pečarič podpisala s piranskim županom pogodbo, s katero je mestu Piran podarila 141 umetniških del pokojnega moža, kar je bila njegova poslednja želja. Slike, grafike in risbe so del stalne postavitve v galeriji, ki nosi slikarjevo ime, in predstavljajo kakovosten pregled umetnikove ustvarjalnosti od najzgodnejših začetkov do zadnjih let njegovega delovanja.
