Giancarlo Sangregorio je bil rojen v Milanu leta 1925. Zelo mlad se je v kamnolomih Val d’Ossole (Lago Maggiore) začel ljubiteljsko ukvarjati s klesanjem. Po zaključenem šolanju na klasični gimnaziji je umetniško izobraževanje nadaljeval na milanski akademiji Brera, kjer je obiskoval tečaje italijanskega kiparja Marina Marinija. Leta 1952 je v Milanu pripravil svojo prvo osebno razstavo. To je bil tudi čas študijskih potovanj v tujino, s pogostimi postanki v Parizu. V francoskem glavnem mestu si je kasneje uredil atelje. Med leti 1950 in 1958 je veliko časa preživel v Versiliji, kjer se je ukvarjal s keramiko in klesanjem apuanskega marmorja. Poleg osebnih razstav je sodeloval na pomembnih skupinskih razstavah doma in v mednarodnem prostoru (Francija, ZDA, Mehika, Argentina, Jugoslavija, Japonska, Belgija, Švica, Nemčija …). Njegova dela hranijo javne in zasebne zbirke v Italiji in po svetu. Kipar je živel in ustvarjal v kraju Sesto Calende (Varese, Italija), kjer je umrl leta 2013.
Lombardskega kiparja italijanska likovna stroka uvršča med pomembne predstavnike povojnega kiparstva v Italiji, čeprav mu ni uspel preboj, ki so ga doživeli njegovi stanovski kolegi, kot so Lucio Fontana, Enrico Baj ali Mimmo Rotella. Sangregorio, radoveden intelektualni popotnik, ki so ga privlačile primitivne kulture, je v svojih plastičnih stvaritvah iskal igro polnega in praznega, preplet različnih materialov in zavračanje čvrstih kompozicijskih pravil, v čemer slutimo vpliv informelovske kiparske prakse. V njegovih delih čutimo občudovanje narave, njene spremenljive ritme in ohranjanje značajskih posebnosti izbranih materialov, bodisi kamna, lesa ali stekla. Vse našteto lahko razbiramo tudi v portoroški simpozijski plastiki. Zgrajena je iz različnih kosov, kot nekakšen aglomerat, v katerem pa so mestoma vidni procesi kamnoseškega dela (enakomerno zaporedje vrtin, kanelure …). Ohranjene strukture primarnega materiala so živa govorica narave, ki je potrebovala zelo malo previdnega posredovanja kiparjeve roke, zato da je iz surovega kamna nastal kip z izvirnim umetniškim sporočilom: v kamnu ohraniti lastno formo, brez prekomernega klesanja, vrtanja ali glajenja. Dinamično razgibana konstrukcija se vizualno osvobaja teže gravitacije in ustvarja vtis lahkotne, skorajda nematerialne prisotnosti.
