Erik Lovko je bil rojen leta 1953 v Postojni. Po diplomi na Akademiji lepih umetnosti v Firencah leta 1979 je v Ljubljani zaključil še kiparsko specialko. Skupinsko je začel razstavljati v Italiji leta 1974. V Firencah je imel dve leti zatem tudi svojo prvo osebno razstavo. V toskansko glavno mesto se je kasneje vedno znova rad vračal. Seznam njegovih skupinskih razstav razkriva redne udeležbe na tradicionalnih domačih, pa tudi drugih mednarodnih razstavah. Med letoma 1978 in 1999 je imel priložnost sodelovati na kiparskih simpozijih, med katerimi je bila tudi portoroška Forma viva (1979, 1999). Poleg kiparstva, slikarstva in grafike se je priložnostno ukvarjal tudi z ilustracijo in karikaturo. Živel in ustvarjal je v Postojni, kjer umrl leta 2009.
Lovko je svojo skulpturo oblikoval za prostor pred vhodom v Piran, zato si je zamislil talno kompozicijo, ustvarjeno za poglede od zgoraj. Vozniki bi jo pri vožnji po strmi cesti navzdol tako lahko doživljali že od daleč. Skulptura iz nepojasnjenih razlogov nikoli ni bila postavljena na mesto, za katero je bila ustvarjena, šele po dolgih letih je dobila dobila prostor v parku ob koprski tržnici, kjer stoji danes. Njena razgibana konstruktivistična gradnja je tudi v novem okolju razvila svojo večplastno komunikacijsko komponento. Obdobje njenega nastanka sovpada z avtorjevim podiplomskim študijem na ljubljanski akademiji (1979), ko ga je zanimala predvsem sintetizirana igra plastičnih oblik, zato horizontalni reliefni skladi – istočasno jih je snoval v manjših dimenzijah in drugih materialih – dosegajo tudi v dimenzijah velikega formata izjemno dinamiko in vtis neprekinjenega gibanja, kar je avtor želel dodatno poudariti z naslovom Valovi – Obala – Veter.
