(EVERYTHING IS) NOT WHAT IT SEEMS  (VSE NI TAKO, KOT SE ZDI) | 

Mednarodna skupinska razstava | 

Kustosinja razstave: Mara Ambrožič Verderber | 

Mestna galerija Piran, 3. 6.–28. 8.2023 (podaljšana do 15. 10. 23)

Tiskovna konferenca: Petek, 2. 6. 2023, ob 11.00, Mestna galerija Piran

Otvoritev razstave: Sobota, 3. 6. 2023, ob 19.00, Mestna galerija Piran

PROGRAM PERFORMANSOV:

Sobota, 3. 6. 2023

  • ob 17.00, Galerija Monfort Portorož: Točka. Brez povratka, Sanja Nešković Peršin
  • ob 19.00 Tartinijev trg, Piran: The Party Wall, Corinne Mazzoli
  • ob 20.30 sledi glasbeni večer in druženje

(Everything Is) Not What It Seems / Vse ni tako, kot se zdi je mednarodni projekt Obalnih galerij Piran, ki ga je zasnovala Mara Ambrožič Verderber, direktorica Obalnih galerij Piran. Premierno je bil predstavljen poleti 2022 na Norveškem, v Centru za sodobno umetnost – NITJA v Lillestrømu. Koncept razstave se dotika vprašanj in tem, ki preizprašujejo meje intuitivnega zaznavanja v našem vsakdanu. Izbrana dela usmerjajo naš pogled onstran običajno vidnega z namenom, da bi razumeli mehanizme, ki obvladujejo družbeno tkivo. Projekt je zamišljen kot potujoča razstava, ki se na vsaki novi lokaciji spreminja in dopolnjuje z novimi umetniki lokalnega in mednarodnega prostora.

Prva postavitev v Sloveniji bo v Obalnih galerijah Piran, kjer bodo v Mestni galeriji Piran na ogled dela umetnic in umetnikov, uveljavljenih na svetovnem umetniškem prizorišču: Primož Bizjak (Slovenija), Vincent Ceraudo (Francija), Einat Cohen (Izrael), Igor Eškinja (Hrvaška), Andrea Fraser (ZDA), Meta Grgurevič (Slovenija), Anawana Haloba (Zambija/Norveška), Ane Mette Hol (Norveška), Corinne Mazzoli (Italija), Hanna Filomen Mjåvatn (Norveška) & Kira Senkpiel (Nemčija), Victor Mutelekesha (Zambia/ Norveška), Nika Neelova (Velika Britanija), Tobias Putrih (Slovenija/ZDA), Tomás Saraceno (Argentina), Kathryn Smith (Južna Afrika), Andrej Škufca (Slovenija), Lučka Šparovec (Slovenija), Miha Štrukelj (Slovenija), Robert Watts (ZDA), Dani Žbontar (Slovenija). Razstava vključuje tudi dela umetnikov iz slovenskih javnih  (Obalne galerije Piran, Umetnostna galerija Maribor) in mednarodnih zasebnih zbirk (Noire Gallery Torino, Galerija Alberta Pane, Pariz & Benetke, Galerija Gregor Podnar Dunaj in Pinksummer Genova).

Razstavo spremlja performans Točka. Brez povratka, avtorice Sanje Nešković Peršin, ki bo v soboto, 3. junija 2023, ob 17.00 v Galeriji Monfort. Razstava bo na ogled do 20. 8. 2023.

V poletnih mesecih bo v sklopu razstave organiziran pester spremljevalni program. Ta vključuje pedagoške in andragoške delavnice, vodstva z umetniki in umetnicami, kustosinjo in drugimi deležniki (zbiratelji in galeristi), ki so sodelovali v procesu nastajanja tega mednarodnega projekta.

Posebno obvestilo: ogled tokratne razstave v Mestni galeriji Piran je zaradi specifike postavitve gibalno oviranim osebam bo možen z organiziranim vodstvom, na izbrane dneve. Za več informacij: info@obalne-galerije.si

PROGRAM DOGODKOV…

Tomás Saraceno, Zonal Harmonic 60,000, 2022, Peskano jeklo, poliestrska vrv, monofilament, 55 x 60 x 60 cm

Corinne Mazzoli, The Party Wall, 2018, performance

SPREMNO BESEDILO OB RAZSTAVI

Mara Ambrožič Verderber

Razstava (Everything Is) Not What It Seems / Vse ni tako, kot se zdi vključuje izbor umetniških dela enaindvajsetih umetnic in umetnikov, uveljavljenih na svetovnem umetniškem prizorišču. Na izviren način nam predstavlja idejo, da je naše znanje o svetu nepopolno in negotovo ter da so naša najgloblje zakoreninjena prepričanja o realnosti morda napačna ali vsaj skrajno naivna (Carlo Rovelli). Posveča se prav naši sposobnosti, da pogledamo onstran običajno vidnega z namenom, da poskušamo razumeti mehanizme, ki obvladujejo naša dojemanja vsakdanjega življenja. Namen razstave je, da posreduje jasno in razumljivo sporočilo, da se opazovalci in udeleženci razstave zavejo procesov v zakulisju in da je vse, česar smo se v življenju naučili, organizirano na podlagi dokazov in podatkov iz neke dane preteklosti.

To védenje nam je bilo posredovano s pripovedjo in drugimi viri informacij, na primer prek vizualnih podatkov in drugih posnetkov, ki tvorijo približke objektivne realnosti (Georges Didi-Huberman). Prav zaradi zavedanja omejitev vizualnega gradiva tudi razumemo, da lahko z našo ustvarjalno sposobnostjo razstavimo katerikoli imaginarij podob in opazujemo učinek te dekonstrukcije na zavest ljudi, v iskanju bolj objektivne interpretacije sedanjosti in mirnega medsebojnega sobivanja.

Meje tega, kar mislimo, da poznamo, bodo izzvala umetniška dela, ki so bila zasnovana v raziskovalnem duhu in z uporabo medijev, ki gledalcu ponujajo izkušnjo, ki je hkrati znanstvena, duhovita, lepa in povsem dostopna širši javnosti. Izbrana dela umetnikov in umetnic so plod njihove raziskovalne metodologije; že v samem izboru lahko vidimo potek samega opazovanja, vendar ne v procesu oblikovanja dokončnega odgovora. S skoraj znanstvenim pristopom do restitucije podobe uporabljajo, izumljajo, ekstrahirajo in si prisvajajo predmete (gibljive skulpture, keramike), podobe (fotografije, slike, risbe) in knjige (besedila, podatki) ter vrsto tehnik, da s sinhronim nastopom povzročijo premik v našem doživljanju, razbiranju njihovih pomenov.

Njihova dela generirajo alternativno znanje in spodbujajo opazovalca, da podvomi v navidezno zanesljivost sveta, ki je dejansko utemeljen na prepletu kodiranih pravil, posredovanih globalnih trendov in stereotipov. Na tak način je opazovalec pozvan, da dano realnost pogleda na drugačen, nov način.

Razstava tako sporoča, da imajo podobe sposobnost: lahko očarajo in zavajajo, obnavljajo spomin na zgodovinske podvige, razsvetljujejo in odpirajo celo vrsto aktualnih družbeno-političnih vprašanj. Podoba ima moč, da poda stališče in da postane orodje v procesu analize, izpodbijanja in rekonfiguracije, ter tako spodbuja nova poustvarjanja in svobodne načine razumevanja naše zgodovine in sodobnega sveta.

Filozof in fotograf John Berger svari, da če s podobami profaniramo tisto, kar naj se ne bi, lahko postanejo orodje v procesu emancipacije od vizualnih strategij in političnih ideologij, ki se jih uporablja za nasilno trgovanje s kulturo in umetnostjo, in celo njuno pospešeno industrializacijo in politizacijo. Razstava opozarja, da je dandanes to bolj pomembno kot kadarkoli prej; umetniško domišljijo in imaginarij podob je treba obravnavati predvsem kot mesto odpora, kot sredstvo, ki vsebuje potencial, da izzove naša prepričanja in prebudi občutek, da si je možno predstavljati nove pokrajine in izvirne oblike realnosti.

Vhodna avla galerije nas vabi naravnost v jedro, medias res, razstave. Impresivna instalacija Sintetična ničla avtorja Andreja Škufce je izdelana iz črnega sintetičnega materiala s sijočo površino, ki nas spominja na neskončne cevi napolnjene z nafto. Te se vijejo skozi prostor, ki ga polnijo kot nepotešene potrošniške težnje, ki so pripeljale do grožnje nerazgradljive plastike svetovnih razmer. To umetnino bi lahko razumeli tudi kot metaforo za virtualni (pod)svet, kjer soobstajata javno dostopni internet in »temni splet« (t.i. dark web), kjer se odvija paralelno življenje.

Med stvaritvami drugih umetnikov so v središču pozornosti zvočno delo Anawane Halobe, kjer se izkazuje neposredno kritičen pristop do političnih strukturnih sistemov, medtem ko se Vincent Ceraudo ukvarja s posebno zanimivim, nelagodje vzbujajočim pogledom na izpraznjene urbane pokrajine. Te so plod kapitalističnega pohlepa, ki je megalomansko utopijo spremenil v svoje nasprotje, v urbano distopijo.

Osrednji del prvega nadstropja zaseda skulptura Tobiasa Putriha z naslovom Eizelhof. Delo govori o izginjanju starih tradicionalnih kmečkih hiš v Trentinu in na Južnem Tirolskem ter vse večjem razmahu kmečkega turizma. Obenem simbolično opozarja na aktualne evropske trende, ki si tradicionalno kmetovanje (pa tudi življenje na podeželju) predstavljajo v sklopu aktualnih vsebinsko razširjenih turističnih ponudb. Tradicionalna in lokalna identiteta ljudi se izkažeta tako za predmet vedno novih političnih pogajanj. Podobno predanost prepletu človeških in političnih vplivov na umetnost in naravo poudarja tudi Ripple Stones Nike Neelove. Dve sliki posnemata pike na »koži planeta«, kraške kotanje, ki pokrivajo širok del severnih izginjajočih delov planeta Zemlja.

Miha Štrukelj sledi smernicam raziskovanja prostora urbanih praznin, kjer abstraktna barva ali prazna polja razkrivajo več strukturnih plasti slike. Zaradi tega so njegove stvarne upodobitve mestnih ulic in gradbišč videti heterogene in razdrobljene na osnovne elemente digitalne slike. Ob nadaljnjem pregledu razstave lahko v delih Ane Mette Hol začutimo fascinacijo nad optiko in gibi ter doživimo študije naravnih pojavov, kot sta svetloba in tema. Le-te so osnova tudi za dela Primoža Bizjaka, ki prek nočnih fotografij v carrarskih kamnolomih poetično prikazujejo intenzivno izkoriščanje tega neobnovljivega naravnega vira.

Zapisovanje časa in njegovo nadzorovanje sta osrednji temi kinetične umetnine Mete Grgurevič, ki iluzijo o neminljivosti preučuje z mehaniko in drugimi tehnološkimi prijemi. Z delom Zonal Harmonic 60,000 Tomása Saracena pa je gledalec povabljen, da si ustvari predstavo o univerzalnem spletu medvrstnih vrst, da razmisli o procesu izumiranja življenja in kliče po etičnem sodelovanju z atmosfero.

Srečali se bomo tudi z deli Roberta Wattsa (1923–88), najbolj znanega po svojem delovanju v ikonični umetniški skupini FLUXUS, v njenih konceptualnih in igrivih enigmah. Dekodifikacija matematičnega rebusa umetnice Einat Cohen je rdeča nit dveh keramičnih skulptur, ki opozarjata na politično in družbeno razdvojenost na Bližnjem vzhodu. Kathryn Smith in Andrea Fraser se predstavljata z dvema raziskovalnima umetniškima projektoma, zaključenima v obliki knjižnih izdaj. Andrea Fraser analizira javno-zasebno politizirano strukturo ameriških muzejev, Kathryn Smith pa s forenzičnim pristopom, ki je analitičen in podroben, obravnava podatke o izjemno težkih tematikah, kot je npr. izginotje oseb v Južni Afriki.

Osrednje teme razstave bomo raziskovali tudi skozi performans in plesni dokumentarec. Hanna Filomen Mjåvatn in Kira Senkpiel predstavljata dokumentarni video lani nastale koreografije To Carry, skozi katero sta razmišljali o strukturah moči znotraj družbene piramide, performans The Party Wall Corinne Mazzoli pa bo v sodelovanju z akterji in plesalci plesne šole Swank iz lokalne skupnosti raziskoval fizične zapreke, ovire in pregrade v javnem prostoru ter »ograjevanje« naseljenih delov mesta Piran.

To je le nekaj od številnih umetnikov, predstavljenih na razstavi, katerih dela sprožajo poglobljeno (samo)refleksijo in vabijo k ogledu tega večplastnega senzoričnega doživetja, ki lahko deluje tudi kot nekakšen vizualni zapis poskusov razumevanja omejenosti znanstvene in humanistične paradigme.

Umetniški imaginarij, ki se tu pojavlja, izziva naša prepričanja o realnosti in vsebuje moč za oslabitev totalitarnega primeža pogleda, ki je edini način za dosego emancipacije in spoznavanja neraziskanih meja in resnic naše družbe.

Exhibition view, photos by Jaka Jeraša