CONTINUUM: Multisenzorična instalacija | Galerija Herman Pečarič Piran |23. 06. ─ 18. 8. 2022 | Otvoritev: četrtek, 23. 6. 2022, ob 19. uri |
Sandi Renko: idejna zasnova in postavitev, Aleš Brce: grafični posegi, Marko Jugovic: glasba in zvočni posegi, Nicoletta Zar: izdelava predloga
Prostorska postavitev v GHP. Foto: Jadran Rusjan
Razstava, izbrana na prvem razpisu ODPRTA VRATA, novi pobudi Obalnih galerij Piran.
Umetnost nima pravice, da se odmakne od resničnosti svojega časa, zlasti ne v kritičnih trenutkih, kakršne doživljamo danes. Projekt Continuum že v svoji osnovi poudarja družbeno razsežnost umetnosti, ker nas vabi k razmišljanju o sedanjem obdobju. Kot pozoren opazovalec sodobne družbe bi moral umetnik začutiti dolžnost, da pripomore k boljšemu razumevanju dogajanja v današnji družbi in k predvidevanju hudih posledic v prihodnosti, moral bi povzdigniti svoj glas z izraznimi sredstvi, ki mu jih nudi njegova umetniška govorica.
Sandi Renko je osnoval svoje raziskovanje v smeri geometrijske abstrakcije in optične umetnosti. Njegova likovna dela so namenjena subjektivnemu zaznavanju, so pa nevtralna v odnosu do objektivne resničnosti. Renko ostaja zvest svoji delovni metodi, se pravi ustvarjalnemu postopku, ki ga je uporabljal kot oblikovalec: ideja-razvoj-načrt-izdelava, pri pričujočem projektu pa je začutil nujo, da se poglobi v stvarnost sodobne družbe, spodbudi razmišljanje in predlaga nekaj možnih izhodišč. Da bi dal večjo moč in odmev svoji zamisli, je vključil v projekt še druge umetnike. Sodelavce je iskal med mladimi, kajti prav mladi so danes najbolj na udaru in sedanje dogajanje spravlja v nevarnost njihovo bodočnost.
Renko se je povezal z dvema ustvarjalcema: eden se izraža z grafično govorico vizualne komunikacije (Aleš Brce), drugi pa z zvokom (Marko Jugovic), in ju povabil k sodelovanju. Umetnik se je odločil za viseč tridimenzionalen predmet, delno poslikan in opremljen s svetlobo in zvokom, okrog katerega se lahko pomikamo oziroma se moramo pomikati. Instalacija spodbuja naše čustveno doživljanje in nam nudi potopitveno izkušnjo, da bi nas povedla v resnično stvarnost našega bivanja. Bistveni, abstraktni in brezčasni obliki se zoperstavlja provokacija s sodobnimi grafičnimi in zvočnimi posegi, ki so značilni za današnjo komunikacijo.
Trije umetniki, ki se prej niso poznali, so tako doživeli dragoceno izkušnjo soočenja. Na podlagi srečanja in dialoga med temi tremi ustvarjalci, različnimi po starosti, izobrazbi in izraznih sredstvih, se je izoblikoval projekt Continuum.
Continuum se po eni strani navezuje na prostorsko-časovno kontinuiteto, na kateri temelji osnovna zgradba instalacije, gre za modularno strukturo z enostavnimi in urejenimi oblikami, po drugi strani pa nas opozarja na nenehno ponavljanje kriz, ki nas vsakič znova povrnejo na začetek, kot bi šlo za nepretrgan déjà-vu. To redno postavlja na laž trditev historia magistra vitae. Izraz Continuum se uporablja tudi v območju jezikoslovja, fizike, matematike in glasbe, in ker gre za latinsko besedo v rabi v živih jezikih, ne potrebuje prevoda v mednarodnem in večjezičnem okolju.
Zgradba
Zgradba je sestavljena iz šestih elementov iz polprozornega alveolarnega polikarbonata, v katerih se dvodimenzionalne površine izmenjujejo s kockami. Viseča zgradba je centralno obešena na strop s pomočjo okvirja s samo 5 pritrdilnimi točkami (celotna teža je 7 kg). Oblika spominja na nekaj prvinskega, na nekakšno celično tkivo, subatomski delec, podobo pod mikroskopom, zaporedje fraktalov. Oblika je čista, enostavna in ponovljiva, v prostoru se množi, kot bi šlo za samogenezo, je imanentna in nespremenljiva.
Grafični poseg
Aleš Brce je s svojim grafičnim posegom prevzel nalogo pripovedovalca. Zgradba je ranjena, ker jo je omadeževal človek. Grafični znaki so prekrili njeno površino in skalili njeno čistost. Ti grafični simboli predstavljajo ideologije, religije, gibanja, skupinska ravnanja in drugo. Gre za številne plasti kulture, znanja in izkušenj, ki so naša neizbežna dediščina in ki nas usmerjajo in pogojujejo. Simboli so neurejeni, napol skriti med madeži, a še vedno razpoznavni sredi grafične mešanice. Aleš Brce se navdihuje ob urbani umetnosti, navezujoč se na grafitarstvo in street art, vendar se ne poslužuje pisanih znakov.
Ozvočenje
Ozvočenje Marka Jugovica, ki je v ta namen napisal skladbo, še dodatno posega v tiho negibnost zgradbe in ji daje glas ter svetlobne vibracije. Elektronske naprave so na zgradbi sami in jo tako spreminjajo v resonančni trup. Glasbeni poseg ustvarja igro interferenc in dodaja instalaciji neko časovno razsežnost. Skladba poudarja vznemirjenost, ki jo povzroča v Continuumu glasba, in nam s svojo krožno gradnjo zabriše smisel za začetek in konec.
Zgradba je neskaljena, njena oblika je bistvena, univerzalna, obstaja nad nami in mimo nas. Znaki in sledi, ki jih mi vsi puščamo za sabo, se je sploh ne dotaknejo: ravnodušno vztraja in se dan za dnem obnavlja.
SANDI RENKO (Trst, 1949) je italijansko-slovenskega rodu. Diplomiral je na tržaškem umetnostnem zavodu Istituto d’Arte Umberto Nordio. V tem času je začel obiskovati Centro Arte Viva, kjer ga je pritegnil izkustveni prostor kinetične in programirane umetnosti. Iz leta 1969 je njegovo prvo delo iz valovite lepenke, podlage, ki je določila razvoj njegovega umetniškega izraza, usmerjenega na geometrijo in tridimenzionalnost ter na interakcijo med opazovalcem in delom.
Na začetku sedemdesetih let se je Renko preselil v Padovo in tam odprl atelje za dizajn, vizualno komunikacijo in art direction. Delal je za vodilna podjetja in projektiral pohištvo, stanovanjsko opremo in razsvetljavo. V Padovi ga je stimuliralo tamkajšnje umetnostno in intelektualno okolje, kjer so še odmevale izkušnje skupine Gruppo N. Začel je sodelovati na skupinskih razstavah, happeningih in improviziranih dogodkih, tudi pri vizualni umetnosti je uporabil načrtovalno strogost oblikovanja ter tako začel premočrtno in dosledno pot, zasnovano na osebni tehniki.
Od leta 2000 je okrepil svojo umetniško dejavnost z eksperimentiranjem novih materialov in barv. Preizkusil se je s sinestetičnimi projekti in ustvaril multisenzorična dela, opremljena z glasbo. Razstavljal je na osebnih in skupinskih razstavah v Italiji, Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, Franciji, Švici, Hrvaški in v New Yorku. Njegova dela so predstavljena na največjih italijanskih sejmih sodobne umetnosti. Prvi izčrpni pregled njegove produkcije od leta 1966 naprej je bil postavljen na ogled leta 2015 v galeriji Padiglione delle Arti v kraju Marcon pri Benetkah.
Skupaj z zgodovinskimi predstavniki programirane umetnosti in kinetike, kot so Cruz-Diez, Le Parc, Tornquist, je Renko sodeloval na razstavi The sharper perception, ki je bila leta 2016 v New Yorku, leto pozneje pa je bil navzoč na razstavi Biasi, Campesan, Munari e altri amici di Verifica 8+1, ki je bila postavljena v okviru 57. beneškega bienala. V letu 2021 je bilo njegovo delo STRIPED 321 izbrano in razstavljeno na bienalu Origins in Geometry muzeja Museum of Geometric and MADI Art v Dallasu (ZDA). Od leta 2019 živi in ustvarja v Trstu. Zastopajo ga različne galerije v Italiji in tujini.
ALEŠ BRCE (Trst, 1981) je grafični oblikovalec, samouk. Leta 2009 se je po večletnem delu v sektorju preciznega mehanskega inženiringa odločil, da se posveti grafičnemu oblikovanju. Po tehničnem tečaju je začel v Trstu sodelovati z raznimi oblikovalci in institucijami, kasneje pa se je zaposlil v oglaševalski agenciji. Od leta 2016 dela kot samostonji oblikovalec. Prejel je različna mednarodna strokovna priznanja Brumen Award 2017 (winner), Brumen Recognition for Excellent Slovenian Design 2017 in 2022, Joseph Binde Award 2018 (jury distinction), European Design Award 2018 (finalist), Tokyo Type Directors Club 2019 (annual book feature). Njegova dela so bila objavljena v uglednih mednarodnih tiskanih in spletnih publikacijah. Plakate je razstavljal v Ljubljani, Parizu, Munchnu, Kharkhivu, Moskvi in na Dunaju.
MARKO JUGOVIC (Trst, 1992), dobitnik nagrade Hartman award 2017 za raziskovanje na področju audio-vizualnega skladanja, je diplomiral iz tolkal na tržaškem konservatoriju Giuseppe Tartini. Izpopolnjeval se je s prof. Fabiánom Pérez Tedescom na isti akademiji in dosegel najvišjo oceno in pohvalo (2014). Naziv Master of Music je prejel leta 2017 v Rotterdamu na akademiji Codarts, kjer je razvijal spretnosti na glasbenem, skladateljskem in risarskem/ animatorskem področju. Od leta 2017 sodeluje z orkestrom OSN RAI. Sodeloval je tudi z orkestrom Teatro Lirico Giuseppe Verdi iz Trsta, z orkestrom FVG Mitteleuropa, komorno skupino Camerata Rotterdam in drugimi. Nastopal je na raznih festivalih kot npr. International Film Festival Rotterdam, Milano Musica, Sinestesie Sonore, Echos: čezmejni odmevi, Trieste Estate, Trieste Loves Jazz, North Sea Jazz Round Town, Otis Park Festival in drugih. Skupaj z Gabrielejem Petraccom (Popocatepetl Percussion Duo) je ustanovitelj in umetniški vodja mednarodnega tekmovanja International Percussion Premiere Night.
NICOLETTA ZAR (Trst, 1959) je diplomirala iz Umetnostne zgodovine na Univerzi v Trstu. Leta 1985 je sodelovala pri urejanju kataloga in pripravi razstave Frontiere d’avanguardia. Gli anni del futurismo nella Venezia Giulia, Musei Provinciali Gorizia, eni prvih razstav v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je obsežno obravnavala lokalne skupine tako imenovanega “drugega futurizma”. Nato je delala v založbi Edizioni Studio Tesi v Pordenonu. V knjižnici International Centre for Theoretical Physics v Trstu (UNESCO-ICTP), kjer je delala več kot trideset let, je bila najprej vodja oddelka za periodiko in nato za knjižnične storitve. Nenehno goji zgodovinsko-umetniška zanimanja, s poudarkom na zgodovinskih avantgardnih gibanjih 20. stoletja, sodobni umetnosti in jezikih vizualne komunikacije.
