Aleksander Velišček, Slike 2020 – 2022 | 

14. 04.  2022 – 24. 06. 2022 | 

Otvoritev: Četrtek, 14. 4. 2022 ob 18. uri

To ni to, kar vidim!

Aleksander Velišček je primorski umetnik srednje generacije. V njegovem raznolikem opusu ob abstraktnih epizodah osrednje mesto zavzema človeška figura. Njegov likovni izraz je zaznamovala že med študijem in pozneje v ciklih Jugonostalgija (2010), Cleveland Steamrole, (2012), Menschen (2013); posebno avtorsko prepoznavnost je dosegel s serijo slik Gullivers (2014/2015). Ta je bila, dopolnjena z novimi deli, tudi prva samostojna razstava v Sloveniji, na ogled v Galeriji Loža v Kopru leta 2017.

Velišček nas s svojimi deli, lahko so to slike, instalacije ali performansi, nenehno napeljuje h kritičnemu razmišljanju. Zato ne preseneča, da je tudi čas pandemije izkoristil za globok razmislek o sebi in sočloveku ter vlogi vizualne umetnosti in umetnika v današnji družbi.

Kot za večino, se je v izolaciji njegov realni svet prelil v virtualno dimenzijo: virtualne komunikacije in digitalne podobe, ki jih odkriva na spletu, postanejo nova realnost in del vsakdana. Zatišje, postanek, razmislek. Ta vakuum je tudi predah, da se ozremo vase, da bi lahko zatem stopili še dlje. Takrat se je začela Veliščkova »pandemična pripoved«, ki se v različnih serijah spontano razvija in nadaljuje še danes. Kot že večkrat doslej, ga navdihujejo velika imena iz sveta slikarstva. Svoje začetne občutke v tej dveletni osami upodablja v seriji Renoirjevih tihožitij. Zdi se, da žanrske slike najbolje odražajo osebno izkušnjo takratnega vzdušja: zavedanje polnosti življenja in vsakdanje veselje do bivanja. Besedne intervencije v obliki ključnikov na družbenih omrežjih dajejo slikam novo, aktualno dimenzijo.

Sledila je serija oljnih Rembrandtovih portretov. »Portreti izražajo globino občutij in ponujajo vpogled v človekovo notranjost. V tej seriji so figure vedno same. Tudi v Manetovi sliki Zajtrk v travi, ki sem jo izbral za vabilo, imam občutek, da ni realnega dialoga med njimi,« pravi Velišček, ki pogumno reinterpretira velikega mojstra.
Upodabljanje tradicionalnega portretnega motiva je ob sedanjem, pogosto slabšalnem pogledu nanj, tudi zelo drzna avtorjeva odločitev. Še najbolj je legitimna in razumljiva v tretji, najobsežnejši seriji, ki je veliko bolj igriva in provokativna od prejšnjih. Portreti so barviti, zelo različni po likovnem stilu in izbiri slikarjev, ki ga inspirirajo. Zapis, ki je del slikovnega polja, pa otežuje interpretacijo naslikanih podob in sporočil. Zapisana imena so prepoznavna in sugestivna, a v odnosu s figuro zavajajo in umetniško delo spajajo v izviren, včasih bizaren hibrid. Prav tu je Velišček našel izziv; z vizualnim jezikom nas zmede in pretkano izziva, da razrešujemo umetniški rebus, medtem ko podobe manipulirajo z nami. Merodajen postane odnos med percepcijo in koncepcijo, med čustvom in mislijo, vidnim in nevidnim, predvsem pa znanim in neznanim. »To ni to, kar vidim!« je komentiral prvi obiskovalec razstave.

Tatjana Sirk

 

 

 

Aleksander Velišček (Šempeter pri Gorici, 1982) je študij slikarstva končal na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah. Od leta 2009 je razstavljal predvsem na številnih skupinskih predstavitvah v tujini, med drugim v galeriji AplusA v Benetkah, kjer je imel leta 2015 tudi prvo samostojno razstavo. Ustvarjal je v umetniških rezidencah v Benetkah (fundacija Bevilacqua la Masa), Beogradu in Parizu (Cité Internationale des Arts). Leta 2011 je prejel nagrado Mariuccia Paracchi Testori (društvo Casa Testori, Novate Milanese). Z razstavo Gullivers se je prvič samostojno predstavil v Obalnih galerijah Piran. Živi in dela v Milanu in Vipolžah (Goriška brda).