Živko Marušič: Piranska ulica
1977, olje, vosek / platno, 100 x 100 cm
Zbirka Mednarodni slikarski ex-tempore Piran
Živko Marušič (Colorno, Italija, 1945) je že v svojih zgodnjih likovnih poskusih pokazal nesporen ustvarjalen potencial in še danes velja za pronicljivega in inovativnega likovnega snovalca. Formalno izobrazbo je med leti 1967-75 pridobival na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah (prof. Saetti, Zotti) in slikarski specialki v Ljubljani (prof. Didek in Stupica). Obdobje druge polovice sedemdesetih in v začetku osemdesetih let je pomembno zaradi študijskega bivanja v tujini (Pariz, Sicilija in Rim). Njegovo tesno navezanost na italijanski kulturni krog niso določala zgolj leta študija, pač pa tudi kasnejša delovna naveza s tamkajšnjimi galeristi. Marušičev slikarski jezik, od hiperrealistične monokromije, preko barvno uživaške nove podobe – avtor velja za enega vodilnih predstavnikov te smeri v Sloveniji – se je z leti osamosvojil do stopnje izrazno močnega figuralnega rokopisa. Obvladuje ga vsebinska izpoved z obilico trpkega humorja, a tudi satiričnih poudarkov in resnih opazk, ki jih gradi v kompaktne barvne kompozicije. Leta 1998 je zastopal Slovenijo na bienalu v Sao Paolu. Prejel je Jakopičevo nagrado (1998) in nagrado Prešernovega sklada (1999).
Piransko ulico je Marušič naslikal za tradicionalni jesenski Ex-tempore v Piranu leta 1977, takoj po vrnitvi iz francoske prestolnice, kamor je avgusta odpotoval na študijsko bivanje. Delo je prejelo prvo nagrado in vsebuje vrsto značilnosti slikarskega cikla, ki se ga je oprijela ohlapna označba »izostritve«. Fotografija je osnova s pomočjo katere avtor izpostavi nekatere detajle v izbranih motivih iz vsakdanjega življenja. Pogosto jih najde v živahnem uličnem vrvežu starega mestnega jedra, kjer se mu s stanovanjskega okna odpira neobičajno gledišče na dogajanje: od zgoraj navzdol, »da sopra in giù« (v nasprotju s perspektivično izkušnjo ogledovanja stropnih poslikav od spodaj navzgor, »di sotto in sù«). Slikarjevo zanimanje v omenjenem delu je osredotočeno na sprehajalni otroški voziček z razpetim senčnikom. Slika, ovita v razblinjeno koprenasto atmosfero, daje vtis sanjskega privida dokler s pogledom ne trčimo na barvno zgoščen detajl kovinskega mehanizma na podvozju vozička, ki v hipu strezni našo predstavo o nesnovnih razsežnostih podobe.
Majda Božeglav Japelj
