ANDREJ ŠKUFCA, KATRIN EULLER IN MIRIAM STONEY: VSILJIVCI, NEPOVABLJENI V KAOS
(ali Petolski protokoli: zapisi za spolzko inteligenco)
(ali Ni kot mi) |
13. 6. 2025 – 24. 8. 2025, Galerija Monfort, Portorož in Galerija Loža, Koper | Kustosinja: Laura Amann Marín.
Otvoritev: petek, 13. 6. 2025, ob 19. uri v Galeriji Monfort.
Tiskovna konferenca: četrtek, 12.6.2025, ob 12. uri, Galerija Loža.
Institucionalni uvodnik: Mara Ambrožič Verderber
Koordinacija: Ana Papež
Logistika in tehnična postavitev: Niko Mally, Erik Malnar, Janko Atelsek, Rok Horvat
Posebna zahvala: Neja Zorzut, Martina Vovk, Borut Jerman
Produkcija: Obalne galerije Piran 2024/25
S podporo: MG+MSUM Ljubljana; Zavod Projekt Atol, Ljubljana; Galerija New Jörg, Dunaj; Ravnikar Gallery, Kucca, Zagreb
Andrej Škufca, Solaristika I, video, 2025.
Courtesy: umetnik.
UVODNIK
Mara Ambrožič Verderber, direktorica OGP
S projektom VSILJIVCI, NEPOVABLJENI V KAOS Andrej Škufca nadaljuje prakso, s katero tematizira infrastrukturne aspekte globalne tehno-ekologije, kjer se v simbolnem in materialnem smislu spajajo fikcija, tehnološko oblikovanje ter procesi industrijske proizvodnje sintetičnih materialov.
Razstava Andreja Škufce se uvršča v program nacionalno relevantnih razstav, ki skladno s Strategijo JZ OGP predstavljajo javnosti sodobne slovenske umetnike, ki uporabljajo inovativna orodja in napredne metode ustvarjanja. Andrej Škufca pripada namreč srednji generacij slovenskih avtorjev, ki se že dobro desetletje izrazito/poudarjeno ukvarjajo s spremembami na področju slovenske sodobne umetnosti.
Z razstavo Andreja Škufce želimo primorski javnosti predstaviti kiparstvo in prostorske projekte iz perspektive 21. stoletja. Umetniška dela na razstavi bodo raziskovala navidezno avtonomijo vedno bolj globalno prepredenih sistemov in njihovo širjenje. Z referencami na post-vzhodno in post-resnično sodobnost bo projekt kritično pretresal vlogo človeka in človeškega na t.i. »vzhodu«.
V svojih delih Škufca preizprašuje družbeno in tehno-znanstvene dosežke in njihov odnos do »digitalizirane sedanjosti«. Kot se je izkazalo, tehnologija vse bolj posega v naša življenja in nam jih spreminja. Zaradi te bipolarnosti tehnološkega obrata, ki se je zgodil v 21. stoletju, ga generacija mladih vizualnih umetnikov (denimo tistih rojenih po letu 1980, ki v zadnjem desetletju še niso imeli možnosti večje samostojne razstavne produkcije v nacionalnem merilu) prepoznava kot svojega in kot temeljno, a hkrati problematično značilnost časa, v katerem živi.
V ta namen bodo organizirane delavnice in-medias res z umetnikom in različnimi skupinami ter javne predstavitve za najširšo javnost. Razstava, ki se opredeljuje kot velika prostorska postavitev izjemno velikih kipov, bo prostor povezala v mrežo atraktivnih objektov, kjer bodo veliki ležeči samostoječi kipi med seboj ustvarjali povezan sistem.
Za to produkcijo OGP smo se povezali s sorodnimi centri za likovno umetnost v domačem in evropskem prostoru (Zavod Projekt Atol, Ljubljana; MG+MSUM Ljubljana; Galerija New Jörg, Dunaj; Ravnikar Gallery, Ljubljana, Kucca Zagreb), s katerimi si prizadevamo, da bi razstava »krožila« v prihodnjem obdobju 2025.
Samostojna razstava bo na ogled v Galeriji Monfort v Portorožu in razstavišču Galerije Loža v Kopru med 12.6. in 24.8. 2025. Razstavo kurira priznana mkustosinja Laura Amann.
Andrej Škufca (1987) je vizualni umetnik in član uredniške ekipe revije Šum. Njegova dela so bila predstavljena, med drugimi, v Narodnem muzeju umetnosti 21. stoletja MAXXI v Rimu; Ludwig Muzeum v Budimpešti, Centru za sodobno umetnost Nitja v Oslu; Muzeju sodobne umetnosti Metelkova in Moderni galeriji v Ljubljani; Umetnostni galeriji v Mariboru; 34. grafičnem bienalu v Ljubljani (MGLC).
KRITIŠKO BESEDILO
Laura Amann Marín
»Nobena od nerazumnih oblik, ki sem jih videl tiste noči, se ne sklada s človeško figuro ali kakšno zamisljivo uporabo …«
– Jorge Luis Borges, »There Are More Things« [Obstaja več stvari]
Kaj če telepatija ni znanstvena fantastika, temveč pritličje eksistence – predjezikovno svetlikanje, ki utripa pod jezikom, logiko, celo ljubeznijo? Ne filmska različica z branjem misli in militarizirano zunajčutno zaznavo, ampak nekaj bolj čudaškega: ambientalna oblika védenja oziroma uglašenosti na vzorce, ki predhodijo govoru. Tam včasih živijo otroci. In hobotnice. Zaznavanje na spektru, sanjska logika, omrežja gliv – vse to poteka na frekvencah izven normativnih pasovnih širin.
In kaj če to, kar skuša govoriti z nami, sploh ni »človeško« in mu ni mar, če sporočilo prejmemo?
V znanstvenofantastičnih filmih Solaris (1972), Stalker (1979) in Uničenje (2018) zunajzemeljske entitete ne izvedejo invazije – obdržijo se. Inteligence ne izžarevajo skozi dialog, temveč skozi pokrajino, ritem, mutacije. Ne želijo nas uničiti. Nočejo biti kot mi. Morda nas niti ne zaznajo. In prav to bi lahko bilo še najbolj zastrašujoče. Destabilizirajo ne skozi nasilje, ampak skozi formo. Operirajo z ozračji, ne argumenti.
Sedaj pa si predstavljajte, da neka taka počasna, ambientalna, nezamisljiva zavest obstaja ne v globokem vesolju, temveč na neki nekoliko manj dramatični lokaciji – denimo med Koprom in Piranom.
In da je sluzasta.
Petola, živa povrhnjica Sečoveljskih solin, je mikrobna plast cianobakterij, diatomej in alg, vzgojenih skozi stoletja utelešenega negovanja. Gre za infrastrukturo, arhiv in tihega kooperanta hkrati. Brez nje tradicionalna proizvodnja soli – obrtna, sezonska, veličastno neproduktivna glede na standardne kapitalizma – ne bi bila mogoča. Petola ne govori, si pa zapomni. Dela po svoje. Ona je materialni spomin – bistvena in živa.
Ta razstava izvira iz suma, da nismo sami – ne v zunajzemeljskem, temveč v epistemološkem smislu. Da se v našem neposrednem okolju – mikrobnem, arhitekturnem, mineralnem – nahajajo stvari, katerih namere in resonanca presegajo naše okvire razumevanja. Da nam morda obala skuša nekaj povedati. Vprašanje ni, ali zmoremo razumeti, ampak ali se zmoremo naučiti drugače poslušati.
Petola, kot velja tudi za Borgesovo pohištvo od nikoder ali pa svetlikanje v Garlandovem Uničenju, kljubuje kategorizaciji. Četudi je živa, se ne izraža; četudi je gojena, ni v nikogaršnji lasti. Je sluzasta priča stoletjem človeškega dela, solnih ritualov in ekološkega prepletanja. Uteleša nemožnost, da bi »naravno« obstajalo ločeno od »kulturnega«. Zoperstavlja se ekstraktivističnemu pogledu. Vztraja na vzdrževanju kot načinu relacije. Gre za spolzek teren, v več pomenih.
Medtem malo naprej ob obali Luka Koper orkestrira svojo koreografijo – z dvigali, kontejnerji, blagi in avtomobili. Če so Sečovlje moč dolgotrajnosti, je Koper logika hitrosti: 24/7 logistika v polnem kapitalističnem razcvetu. Tu se infrastruktura ne svetlika, ampak kriči. Je ekstrakcijska, učinkovita, skalabilna. Pristanišče in soline tvorijo obalno dialektiko: dve viziji prihodnosti, dve temporalnosti, dve vrsti inteligence.
Vsiljivci, nepovabljeni v kaos je razstava v dveh delih, ki to napetost uprizori znotraj arhitekturnega, tipološkega in družbeno-političnega soočenja med prostranim nekdanjim skladiščem soli na obali Portoroža in beneško gotsko palačo na glavnem trgu v Kopru – med točko zgoščevanja dolgotrajne solne moči na eni strani in središčem reprezentacije ter komercialnega in družabnega življenja na drugi.
Dela Andreja Škufce, Katrin Euller in Miriam Stoney tvorijo zunajzemeljsko pokrajino, ki pomni to obalno dialektiko. Postala je del njene DNA, njenega védenja, njene zavesti – a nič več ni ista. Ta pulzirajoča pokrajina se petoline vztrajne produkcije in nepretrganega trušča v pristanišču spominja kot nečesa, kar je v preteklosti dobro poznala. A pokrajina se je razvila – brez nas, navkljub nam, brez našega vmešavanja – in v momentih melanholije deli svojo elektronsko hvalnico naravi, ki nikdar ni obstajala ali pa je že dolgo ni več.
Skulpturne intervencije Andreja Škufce nakazujejo alternativne uporabnike ali primere rabe: abstraktne, neumestljive, nekoliko grozeče? Lahko bi šlo za pohištvo, namenjeno neznani obliki življenja, stroje, ki so namenjeni drugačnemu načinu življenja ali iz njega prihajajo – preprosto ne vemo. Gre za spekulativno prostetiko, ki je neberljivo funkcionalna ali berljivo disfunkcionalna. Zvočna instalacija Katrin Euller umetno prestavi v overdrive, s čimer ustvari spekulativne resonance in gosto akustično meglo – ambientalno ne v smislu ozadja, temveč matrice, ki nas obdaja. Območje, skozi katerega greš, ali pa gre ono skozi tebe. Medtem kratka besedila Miriam Stoney prehajajo med narativnim in nenarativnim, inferenco in zavrnitvijo. Ne razlagajo, temveč prevajajo – ne v jasnem in znanem jeziku, temveč kot nestanoviten, aritmičen radijski signal. Ampak hej, sporočilo naj bi vendar bil medij, kajne?
Ta dela skupaj izzovejo nekakšen »filozofski čudaški realizem« petole. Ne simbolizma, ne alegorije, temveč bližino prezence, ki se ne razkrije. Zunajzemeljskega ne romantizirajo. Z njim sobivajo. Ne sprašujejo, kaj pomeni. Sprašujejo, kako ostati ob njem, kljub temu da ne vemo. Kaj če v tem trenutku najbolj radikalna politika ni obvladanje, temveč oskrbovanje? Ne zavzetje, temveč vedoželjnost? Ne razkritje, temveč razmerje?
Soline ne iščejo razumevanja in pristanišče ne prosi ljubezni. In Območje – bodisi v znanstveni fantastiki bodisi v slovenski infrastrukturi – ne obljublja katarze. Obljublja, da se boš malo izgubil, in bolje bo, da se na to kar navadiš. Stopiti v ta prostor pomeni zavestno vstopiti v to zmedo. Ne da bi jo razrešili, temveč da bi v njej bivali. Da bi zunajzemeljskemu pustili spregovoriti – ali ne – in v vsakem primeru poslušali.
Vedoželjnost je premagala strah.
Nismo zamižali.
Laura Amann Marìn (1986) je kustosinja in arhitektka, ki živi in dela na Dunaju. Diplomirala je na kuratorskem programu de Appel v Amsterdamu in na Akademiji likovnih umetnosti na Dunaju, trenutno pa je kustosinja v Kunsthalle Wien skupaj s kolektivom WHW (What, How & for Whom). Amann je soustanoviteljica Significant Other, projektnega prostora in kuratorske platforme, ki se ukvarja s prepletanjem umetnosti in arhitekture. Novejši projekti obravnavajo norost in blaznost kot obliki znanja ter dejanja veselja, intimnosti, želje in čutnosti ter kako le-ti ustvarjajo območja za neposlušnost.
