Janez Lenassi: Bratstvo
1981, granit, 34 x 20 x 20 cm
Zbirka Primorski likovni umetniki
Janez Lenassi sodi med tiste maloštevilne kiparje, ki so se ustvarjalno posvetili istrskemu kamnu ter mu z največjo tenkočutnostjo ohranili ali na novo oživili elementarne lepote in energije. Po končanem študiju se je sicer preizkušal v različnih kiparskih tehnikah, tudi ulivanju brona, upodabljanju človeške figure, v naslednjih desetletjih pa opazujemo – kljub logičnim evolucijskim premenam – enovito idejno vsebinsko in sporočilno razsežnost, izhajajočo iz praizvora življenja in vsega danega v naravi. Mojstrovi skromni izjavi – »Zdi se mi, da je narava najboljši kipar.« in »… sam sebi se zdim bolj ekolog kot kipar« – opredeljujeta njegov spoštljiv odnos do vsega danega v naravi in njegovega doživljanja posegov človeka v konkretni prostor. Kipar je skozi meditativni proces v oblikovanju avtohtone materije in s skrajno občutljivostjo vračal ali oživljal organičnost prabitnih energij. Kamnita gmota, surova, trda in klena tvarina mu je pomenila vitalni organizem, ki živi in deluje po lastnih zakonitostih in v sobivanju z izvornim prostorom ter le v harmoniji z njim ustvarja pogoje za življenje, razvoj in rast.
Janez Lenassi se je rodil leta 1927 v Opatiji. Kiparstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1951 diplomiral pri profesorju Petru Lobodi in leta 1956 končal specialko pri profesorju Borisu Kalinu. Leta 1961 sta skupaj z Jakobom Savinškom dala pobudo za mednarodne simpozije kiparjev v Sloveniji (Seča pri Portorožu in Kostanjevica na Krki). Leta 1968 se je z družino preselil v Piran. Imel je več kot 30 samostojnih razstav ter je sodeloval na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Sodeloval je na tridesetih mednarodnih kiparskih simpozijih v Evropi, ZDA, na Japonskem, v Aziji. Štirikrat je bil mentor na simpozijih v Avstriji, Italiji in Švici, svoje znanje je posredoval tudi študentom na kiparski mednarodni poletni šoli Kornarija v Marušičih in v Salzburgu. Je avtor številnih monumentalnih javnih del doma in v tujini, ustvarjal je še kot scenograf. Za svoje ustvarjanje je prejel več nagrad in priznanj, leta 1966 nagrado Prešernovega sklada ter leta 1981 Jakopičevo nagrado. Do svoje smrti, 26. 1. 2008, na svojem domu je živel in ustvarjal v Piranu.
Nives Marvin