BOGDAN BOGDANOVIĆ: NEKROPOLE | 

Galerija Herman Pečarič, Piran, 22. 11. 2024─ 20. 1. 2025 |
Kustosinja: Jelica Jovanović

Spominski park Dudik
Vukovar, Hrvaška, 1978─1980
Foto: Bogdan Bogdanović

Foto: Jadran Rusjan

Ugledni beograjski arhitekt Bogdan Bogdanović je leta 1989 prejel prvo nagrado Piranesi za spominski park Dudik v Vukovarju, katerega gradnja je bila končana devet let pred ustanovitvijo nagrade. Razstava, ki jo je pripravila Galerija Dessa iz Ljubljane v sodelovanju z beograjsko arhitektko in arhitekturno zgodovinarko Jelico Jovanović ter Obalnimi galerijami Piran, obeležuje 35. obletnico prve podelitve nagrade Piranesi in nas spominja na Bogdanovićev opus, na spomenike, ki sodijo v svetovnem merilu med najbolj znana dela jugoslovanske arhitekture. Njihovo pomembnost je mogoče pripisati njihovi lepoti in raznolikosti, ki izhajata iz obrtne spretnosti, erudicije in vsestranskosti njihovega avtorja, in četudi imata pri na novo odkritem zanimanju zanje vidno vlogo tudi njegovo politično ozadje in izgnanstvo pozno v življenju, so številni od teh spomenikov prepoznani kot arhitekturni in kiparski biseri, popolnoma ločeni od svojih komemorativnih in didaktičnih namenov. Toda sam Bogdanović jih je pogosto imenoval nekropole, mesta mrtvih, zlasti ko je šlo za spomenike, ki so bili zgrajeni v že obstoječih urbanih okoljih. Mojstrsko je načrtoval umestitev in ozelenitev teh nekropol, postavil jih je nasproti urbanemu tkivu mest in tako ustvaril impozanten dialog. Tudi v kontekstu današnje namerne pozabe tako Bogdanovićeve nekropole zagotavljajo prostor mirne samote v razkošnem zelenju in delujejo kot opomin na ceno, plačano za ta mir – z znamenji iz betona, kamna in lesa, ki se dvigajo iznad travnikov, gozdov in ​​voda.

Razstavljeno gradivo ni bilo nikoli javno predstavljeno, saj gre za material, ki je bodisi pospremil Bogdanovića v izgnanstvo ali pa je ostal skrbno shranjen v beograjskem družinskem stanovanju, prekrit s patino časa. Jedro razstave sestavljajo Bogdanovićeve fotografije – bil je navdušen amaterski fotograf; posnetki prikazujejo njegove spomenike z bolj intimne in samoraziskovalne perspektive, z otipljivim, srhljivim vzdušjem napetosti. Gradivo je Bogdanović pogosto uporabljal za svoja predavanja. Tu so tudi načrti za spomenike, ki so bili predloženi lokalnim upravam, fotografije kamnosekov Džunić iz Temske, s katerimi je Bogdanović dolga leta sodeloval, ter sodobne fotografije najdišč, ki sta jih posredovala moja kolega Vladimir Kulić in Andrew Lawler. Vse to gradivo je zaradi neutrudnega dela številnih raziskovalcev in ob podpori pokojne žene Bogdana Bogdanovića, profesorice Ksenije Anastasijević, šele pred kratkim ponovno prišlo na površje in tako postalo na voljo za razstavo.

Bogdan Bogdanović (Beograd, 1922 – Dunaj, 2010) je bil v Beogradu živeči jugoslovanski arhitekt, urbanist, univerzitetni profesor, pisec in politik. Bil je avtor nekaj najodmevnejših jugoslovanskih spominskih ureditev, posvečenih žrtvam druge svetovne vojne oziroma narodnoosvobodilnega boja. Predaval je na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Beogradu, deloval tudi kot prodekan fakultete in v enem mandatu dekan, poleg tega je bil ustanovitelj neformalne šole za arhitekturo v Malem Popoviću. Med letoma 1982 in 1986 je bil župan Beograda. Leta 1993 so ga, ker je glasno nasprotoval nacionalistični politiki v Srbiji in Jugoslaviji, izgnali, in vse do smrti je nato živel na Dunaju.

V letih 1960 in 1966 je prejel oktobrsko nagrado, leta 1965 republiško in zvezno nagrado časopisa Borba, leta 1976 sedmojulijsko nagrado za življenjsko delo, leta 1989 jugoslovansko veliko nagrado za arhitekturo in nagrado piranesi, leta 1997 Herderjevo nagrado, leta 2002 avstrijski častni križ za znanost in umetnost ter leto zatem še zlato medaljo mesta Dunaj.

Jelica Jovanović