Nina Mršnik: Stanovanje |
Samostojna razstava |
Galerija Loža, Koper,
23. 10. 2026–20. 2. 2027 |
Odprtje: petek, 23. 10. 2026, ob 19.00.
Po več kot desetletju izvajanja projektov Kobeiagi Kilims in Pečeno pohištvo, se oblikovalka Nina Mršnik odpira novemu obdobju ustvarjanja. Razstava z naslovom Stanovanje v Galeriji Loža v Kopru, je prostor prevpraševanja in ponovnega sestavljanja, kjer se postavljajo vprašanja kaj pomeni biti oblikovalka po štiridesetem letu starosti v slovenskem postindustrijskem okolju, kam se umestiti po zaključku dolgoročnih projektov in pod kakšnimi pogoji je danes, iz ekonomskih vidikov, sploh mogoče vztrajati pri ustvarjanju?
Izhodišče razstave Stanovanje je osebno, vendar se odpira širšemu vprašanju bivanja, preživetja in pogojev, v katerih lahko ustvarjanje sploh postane/obstane način življenja. Razmišljanje o oblikovanju je zato neločljivo povezano z materialnimi in ekonomskimi okoliščinami, ki ustvarjalcu omogočajo, ali pa omejujejo, možnost, da svojemu delu posveti čas, prostor in vztrajnost.
Nina, ki prihaja iz Kopra in je po ljubljanski babici podedovala stanovanje v slovenski prestolnici, se tako znajde v paradoksalnem položaju: prav materialna varnost, ki je sama po sebi privilegij, ji omogoča vztrajati v kulturnem in oblikovalskem delu.
Galerija Loža se zato za čas razstave spremeni v stanovanje, v resnični in simbolni prostor ustvarjalnega življenja. Obiskovalec ne vstopa v klasično galerijsko postavitev, temveč v ambient, ki spominja na dom, ki ga sestavljajo predsoba, kuhinja, dnevni del ter vmesni prostori, v katerih se prepletajo končani izdelki, prototipi in realizirane stare ideje, ki so sčasoma dozorele in se izoblikovale.
Stanovanje tako postane model ustvarjalnega procesa. Predmeti niso predstavljeni kot izolirani končni izdelki, temveč kot del zgodbe o njihovem nastanku. Pohištvo, keramika in tekstilni elementi povezujejo različne materiale in pristope, s katerimi se avtorica ukvarja. Njihova uporabnost se prepleta s konceptualno vrednostjo, posamezni objekti pa razkrivajo postopke, iz katerih so nastali: eksperimentiranje, prototipiranje in postopne transformacije idej.
Prav v tem je mogoče prepoznati tudi širši pomen razstave Stanovanje. Nina se nahaja na prehodu med zaključenimi dolgoročnimi projekti in nečim, kar se šele oblikuje. Njeno delo je je že od začetka zaznamovano z željo, da bi oblikovanje preseglo strogo ločnico med umetnostjo, oblikovanjem in vsakdanjim življenjem. Avtorica razmišlja o materialnosti, trajnosti in načinu, kako nečemu staremu in odvrženemu dodati novo (simbolno in čustveno) vrednost.
Pri tem se avtorica navezuje na oblikovalsko dediščino izjemnih oblikovalcev, kot sta Ettore Sottsass in Michele De Lucchi, katerih delo je pomembno zaznamovalo njeno razumevanje predmeta, prostora, barve in funkcije. Njuni pristopi predstavljajo navdih, vendar jih Nina prevaja v svoj materialni in osebni jezik.
Ana Papež, kustosinja pedagoginja OGP
STANOVANJE MRŠNIK
Med manifestom in uporabnimi spomini
Sem hči arhitektov in odkar rišem, rišem tlorise stanovanj. Za to razstavo sem vse svoje ideje umestila v stanovanje.
- Nočem biti več v kalupu oblikovalke/ilustratorke.
»There won't be any work left for us unless we create it« (»Za nas ne bo več dela, če si ga ne ustvarimo sami«) je bilo vodilo moje študijske skupine na Royal College of Art v Londonu.
- Začeti hočem nove, dolgoročne projekte.
- Več moram risati.
»Ti samo riši,« mi je pred dvajsetimi leti rekel moj najljubši profesor Jurgen Bey. Ker sem takrat šele začela študirati produktno oblikovanje, nisem razumela, kaj in kako naj rišem kot produktna oblikovalka.
Za razstavo sem naredila projekt Pohištvo s tatuji. Da bi prikazala idejo projekta, sem uporabila družinsko omaro, ki je pripadala staršem moje babice. Nanjo sem narisala dele zgodovine svoje družine — babico in dedka, mamo, prerisala risbe svojih otrok,.…
Želim si, da bi omaro ti dodatki še bolj usidrali v našo družino in da bo še naprej prehajala iz roda v rod. Želim si, da bi bilo vse pohištvo tako dobro, da bi lahko prehajalo iz roda v rod. Želim si tudi, da bi tatuji pohištvu dodali vrednost in bi kosi s tatuji postali nekaj, česar preprosto ne moreš več zavreči.
- Moram se naučiti novih veščin.
- Hočem sodelovati z ljudmi, ki so najboljši v tem, kar delajo.
Začela sem sodelovati z lončarjem Urbanom Magušarjem, ki je moj stric in mi je dal na voljo svojo delavnico ter vso svobodo, da počnem, kar želim. Zadnjič je zvil ribežen v okroglo obliko, da sem lahko brusila glino. Pravi, da mu je zelo všeč, kar delam. Za sedaj so to sklede, luči in keramični obrazi.
Drugo sodelovanje je z Ano Malalan iz Anselme, ki mi je pomagala z vsem svojim znanjem, v Anselmi so mi tudi izdelali vse tekstilne elemente (razen obrazov) iz starega materiala.
- Večina materialov na razstavi naj bo že uporabljenih.
Vsako leto vržem stran goro trajno umazanih in strganih otroških oblačil. Kaj vse mi ponuja ta tekstil? Vedno sem imela rada preskok iz 2D v 3D. Tako sem portretom na papirju in lesu dodala še tekstilne portrete.
Tekstilni obrazi na razstavi so prebivalci mojega stanovanja ali pa moji prijatelji, ki so prišli na večerjo.
- Idealno je, če si proces izmislim sama.
- Večino izdelkov na razstavi bom izdelala sama.
»Keramika je nekaj, kar delaš 24 ur na dan,« mi je rekel Urban, ko sem zelo zgodaj odhajala iz njegove delavnice v Radovljici, da bi pravočasno prevzela otroke v vrtcu in šoli. Moj čas ni neprekinjen; razpet je med materinstvom in ustvarjanjem. A prav to, da moram vsak dan narediti sto stvari hkrati, mi je omogočilo ustvariti lasten proces, ki deluje znotraj mojih okvirjev.
Ustvarjanje te razstave in istočasno opuščanje nekaterih starih projektov, s katerimi sem se ukvarjala več kot desetletje, mi je ponudilo uvid v lastno ustvarjanje. Ves čas sem se poskušala opazovati z razdalje ter zavestno iskala stare in nove reference za to, kar delam. Ta razstava je zame vpogled vase — v to, kaj in kako delam. Je refleksija tega procesa ter njegovo umeščanje v preteklost in prihodnost.
- Vse, kar je na razstavi, je naprodaj!
Potrebno si je ustvariti kapital za naslednjo razstavo.
Ko pišem to besedilo, se stvari še vedno sestavljajo. O projektih pišem kot o fragmentih, saj želim, da jih obiskovalec odkriva sam in počasi.
Vem pa, kakšen občutek želim obiskovalcu pustiti. Dobrodošli pri meni doma.
