13. festival sodobne in intermedijske umetnosti IZIS: KONEC SPOROČILA |
Galerija Loža, Koper, 17. 10. – 2. 11. 2025 |
Otvoritev: petek, 17. 10. ob 19:00 |
Umetniki_ce: Sara Bezovšek in Dorijan Šiško, Sanela Jahić, PlateauResidue + Samo Kutin in Enja Grabrijan, Špela Petrič, Maja Smrekar |
Kuratorka: Irena Borić.
Maja Smrekar fotografgija: navedba: SPASM by Maja Smrekar and A/POLITICAL, 3D scan and rendering: FBFX Digital, 2024.
PlateauResidue + Samo Kutin in Enja Grabrijan: Anima Spirare: Eolova harfa, 2025.
Sanela Jahić: Ne umetni inteligenci, Da nefašističnemu aparatu, 2023.
Trinajsta izdaja festivala IZIS tematizira informacijski hrup in raziskuje (ne)zmožnosti komuniciranja v času komunikacijskega kapitalizma. Sprašuje se, kaj se zgodi s sporočilom v gmoti postresnic, dezinformacij, lažnih novic, pa tudi hiperinflacije podob ter vsebine, ki jo ustvarjajo stroji, denimo ‘boti’ ali umetna inteligenca. Ali ima poslano sporočilo sploh naslovnika_co? Kako v času zlomljene in nesmiselne cirkulacije informacij naslovimo pereča vprašanja in se sporazumevamo drugače?
Program festivala IZIS 2025 sega na več koprskih prizorišč in razstavišč – Galerijo Loža, Galerijo palače Gravisi-Buttorai, utrdbo Bastion in samostoječa kontejnerja. Prostorsko fragmentirana izdaja, v obdobju od 17. oktobra do 2. novembra 2025, povezuje različne sekvence festivalskega programa – intermedijsko, glasbeno in performativno – ter poudarja njihovo vsebinsko prepletenost.
V Galeriji Loža si lahko ogledamo osrednjo razstavo festivala Konec sporočila, v okviru katere razstavljajo Sara Bezovšek in Dorijan Šiško, Sanela Jahić, PlateauResidue + Samo Kutin in Enja Grabrijan, Špela Petrič ter Maja Smrekar. Standardna oznaka konca sporočila (EOM), na katero ne pričakujemo odgovora, tukaj deluje kot metafora zlomljene in nesmiselne cirkulacije informacij. Prostor dialoga megli vse večji šum v ozadju komunikacije, zato razstava naslavlja različne plati (spo)razumevanja ne-človeških in več-kot človeških svetov.
Sara Bezovšek in Dorijan Šiško v delu Črna škatla ponazarjata ideološko in identitetno pogojenost komunikacije v digitalni sferi. Format videoigre daje vpogled v memetično krajino, skozi katero se lahko prebijemo le z izbiro različnih pilul, le da ta izbira ni nujno le naša. Črna škala predstavlja izsek sistema, v katerem ideološki in identitetski vhod vpliva na izhodne reakcije.
V času umetne inteligence, sporočilo ni nujno več samo človeško, tako kot tudi vodeni pogovor ni nujno zgolj med-človeški. Kljub temu pa, kot razkriva Sanela Jahić v video delu Ne umetni inteligenci, Da nefašističnemu aparatu, načini uporabe umetne inteligence kot tehnološkega orodja pospešujejo »prehod k avtoritarizmu, ki je prisoten v tehnološki industriji sami, v politiki različnih držav in institucij in v vzponu skrajno desnih političnih gibanj.« Zato umetna inteligenca ni nevtralna tehnologija, temveč je ponovno pogojena z ideološkimi in identitetnimi pozicijami moči.
Fotoperformans Spasm Maje Smrekar upodablja umetničino telo v krčevitem objemu z mašino. Medtem ko opazujemo ostre kontraste med kožo in svetlikajočo kovinsko površino, se morda niti ne zavedamo, da umetnice pravzaprav ne gledamo. Umetnico je namreč skeniralo 234 kamer, da bi nastala njena hiperpodrobna digitalna različica. Delo je fragment videa v nastajanju, ki med drugim naslavlja vprašanje smrti in iluzije njenega nadvladovanja s pomočjo tehnološkega prijema. Naslavljajoč človeško in tehnološko negotovost, delo izpostavlja, kako umetna inteligenca halucinira našo percepcijo.
S kančkom humora Špela Petrič spekulativno premišljuje možnosti pogovora med rastlinami in človekom. Pri tem izhaja iz antropocentrične pozicije, zaradi katere tisoče stom na fikusu vidimo kot tisoče »ust«. Njihovo odpiranje in zapiranje interpretiramo s pomočjo strokovnjaka za branje ustnic in umetne inteligence. Nesmisel, ki nastaja na podlagi te interpretacije, ilustrira pomanjkljivost človeške perspektive za tovrstno (spo)razumevanje.
Delo Anima spirare, nastalo v sodelovanju PlateauResidue, Sama Kutina in Enje Grabrijan, naslavlja nezmožnost človeka, da razume sporočilo, ki je ves čas prisutno v okolju. Anima spirare pomeni izdih in s tem upozarja na konec, ki ne predstavlja le konca jezika. Eolova harfa, katere resonančna plošča je izdelana iz 6500 let stare jelke, uprizarja sporočilo vetra, ki za človeka ostaja onkraj časa in oblike, in mu lahko le prisluhne.
Festival podpirajo: PiNA, HEKA, Stran22, Mestna občina Koper, Ministrstvo za kulturo, JSKD – Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Obalne Galerije Piran, Skupnost Italijanov “Santorio Santorio” Koper, Pokrajinski Muzej Koper, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, Vizualne umetnosti in oblikovanje, KUD Format, STARTS4WATERII, V2 in Ljudmila.
Sara Bezovšek, Dorijan Šiško: Črna škatla, 2025.
Špela Petrič, Institut za nezaznavne jezike: branje ustnic, 2025.
KONEC SPOROČILA
»Najmočnejše medijske organizacije enaindvajsetega stoletja bodo toplotne. Kroženje slik, zvokov, videoposnetkov in besedil bo odvisno od obsežnega režima ogrevanja in hlajenja. Podatki in omrežja bodo, tako kot ljudje, ki jih povezujejo, vedno bolj krhki. Če bo ali prevroče ali prehladno, se bodo platforme zrušile. Digitalna infrastruktura – podatkovni centri, mrežne centrale in optični kabli – bodo izčrpavali energijo planeta, da bi ustvarili stabilno termično okolje – ne za ljudi, temveč za informacije.«
Nicole Starosielski, Media Hot and Cold, 2022
Trinajsta izdaja festivala IZIS tematizira informacijski hrup in raziskuje (ne)zmožnosti komuniciranja v času komunikacijskega kapitalizma. Sprašuje se, kaj se zgodi s sporočilom v gmoti postresnic, dezinformacij, lažnih novic, pa tudi hiperinflacije podob ter vsebine, ki jo ustvarjajo stroji, denimo ‘boti’ ali umetna inteligenca. Kako govorice, oglasi, priporočila, viralni videoposnetki, privatni in javni posnetki z vojnih območij ali podobe katastrof vplivajo na sporočilo, ki kroži v istem komunikacijskem prostoru? Mogoče je odvisno, iz čigave perspektive razumemo sporočilo. Iz človeške perspektive na vsebino sporočila vplivajo različni kulturni, jezikoslovni in drugi dejavniki, pri strojih pa je to le stvar izračuna. Po enem izmed prvih modelov komunikacije, Shannon–Weaverjevem modelu, šum iz ozadja kontekstualizira informacijo, informacija pa potrebuje šum za uspešen prenos. Drugače povedano – brez šuma ni informacije. Hkrati pa prejeti informacijo ali percipiranje ni enako kot precizno razumevanje zunanjega sveta. Kot poudari umetnik in pisatelj Trevor Pagelan, »/…/ vrzel med tem, kar čutimo, in tem, kar percipiramo, je mogoče zapolniti z vsemi vrstami neposrednih injekcij in nasprotujočih si halucinacij. Resničnost tako postaja precej zapletena zmešnjava materialnega, imaginarnega, zaznavnega in nezaznavnega – vse to pa je mogoče manipulirati.« Kaj se zgodi s smislom, če sporočilo cirkulira v okolju, v katerem nove oblike medijev, kot zapiše Pagelan, »/…/ proizvajajo in prepričujejo, modulirajo in manipulirajo, oblikujejo poglede na svet in dejanja, da bi nas prepričali v to, v kar želijo, da verjamemo, ter da bi iz njih izluščili vrednost in vplivali.«
End of message oziroma eom je standardna oznaka za zaključek e-korespondence, oznaka za sporočilo, ki ne pričakuje odgovora. Zato v okviru letošnjega IZIS-a konec sporočila postaja metafora zlomljene, nesmiselne in prekinjene komunikacije, ki hkrati ne spremlja dialoga in ne potrebuje naslovnika_ce za svoj obstoj. Neskončna proliferacija vsebin, ki mogoče nikoli ne pride do naslovnika_ce, le ilustrira podrejenost komunikacije ekonomski logiki. Kvantiteta preglaša kvaliteto. V mehanski predstavi pa sodelujejo vsi – od človeka do bota in generativne umetne inteligence – in hkrati eni oponašajo druge brez vedenja, kdo se s kom pogovarja. V hiperprofitabilnem okolju se čuti gniloba internetskega trupla, ki se prilagaja prioritetam posameznih platform, ki na koncu vplivajo na oblikovanje digitalne subjektivnosti. Tako je tudi, čeprav smo do potankosti seznanjeni s podobami in zapisi o genocidu v Palestini, politično delovanje v preprečevanju istega ohromljeno in informacija o tem le je. Ne pričakuje nobene akcije. Temveč, kot zapiše umetnik in pisatelj James Bridle v knjigi New Dark Age, »/…/ informacije in nasilje so popolnoma in neločljivo povezani, tehnologije, ki naj bi uveljavljale nadzor nad svetom, pa pospešujejo uporabo informacij kot orožja. Čeprav so posledice vidne povsod, še naprej pripisujemo prekomerno vrednost informacijam, ki nas zaklepajo v ponavljajoče se cikle nasilja, uničenja in smrti.«
Ironično, prav zato, ker sfera podatkov in informacij temelji na abstraktnem času in prostoru kapitala, materialne posledice komunikacijske infrastrukture ogrožajo temeljne pogoje življenja. Ne le, da dostop do poceni energije predpostavlja možnost medčloveškega konflikta, temveč ima za posledice tudi ogromen ogljični odtis, onesnaženje, digitalni oziroma elektronski odpad ter rudarjenje surovin. Zato »konec sporočila«, ki ga festival naslavlja, vsebuje tudi materialno plast, ki sporočilo omogoča. Tokrat ne naslavlja materialnih pogojev proizvajanja informacij, ampak bolj iz različnih človeških in več-kot-človeških perspektiv razgrinja različne plati (spo)razumevanja.
Irena Borić, kuratorica IZIS
Reference:
James Bridle, New Dark Age. Technology and End of Future (Verso, 2018).
Rosa Menkman, The Glitch Moment(um) (Institute of Network Cultures, 2011).
Trevor Pagelan, “Society of the Psyop, Part 2: AI, Mind Control, and Magic," e-flux Journal, no. 148, October, 2024, https://www.e-flux.com/journal/148/631017/society-of-the-psyop-part-2-ai-mind-control-and-magic.
Trevor Pagelan, “Society of the Psyop, Part 3: Cognition and Chaos," e-flux Journal, no. 149, November, 2024, https://www.e-flux.com/journal/149/639555/society-of-the-psyop-part-3-cognition-and-chaos.
Hito Steyerl, Medium Hot: Images in the Age of Heat (Verso Books, 2025).
NOV URNIK V ČASU RAZSTAVE:
- ponedeljek–petek: 16.00–20.00
- sobota in nedelja, 10.00–13.00, 17.00–20.00
VODENI OGLEDI:
- 18.10. ob 11.00, Galerija Loža
- 24.10. ob 17.00, Galerija Loža
- 31.10. ob 17.00, Galerija Loža
