Vojko Tominc: Boxsis

Vojko Tominc: Boxsis |

Galerija Meduza Koper |

Inavguracija: Petek, 3. 12. 2021, med 18:00 in 20:00 | 

Razstave: 3. december 2021 – 28. januar 2022

Ogled bo možen le ob upoštevanju vseh protikoronskih ukrepov.

Vojko Tominc (1953) je v slovenskem grafičnem oblikovanju prepoznaven po oblikovanju plakatov, zaščitnih znakov, logotipov, celostnih grafičnih podob, katalogov, vabil, zloženk in drugih tiskovin. Kot grafični oblikovalec je veliko sodeloval z Obalnimi galerijami Piran (oblikovanje vabil, katalogov in plakatov za občasne razstave), ki so mu pripravile tudi nekaj razstav: leta 1978 v Galeriji Meduza 2 v Piranu, večkrat v galerijah Meduza in Loža v Kopru, v beneški Galeriji A+A ter leta 2011 v Galeriji Banke Koper v Kopru. Razstavljal je tudi drugje, sodeloval je na več kot tridesetih skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini ter prejel več nagrad in priznanj. Njegova dela so bila objavljena v strokovnih revijah (Graphis, Zoom, Marketing Magazin), njegove plakate je stroka prepoznala kot kakovosten presežek, ki sodi v izbrane antologije slovenskega plakata zadnjih desetletij.

Po večletnem premoru se tokrat vrača z razstavo BOXSIS, ki predstavlja izbor slik iz zadnjih treh ciklov Black, White & Blue, Lattine in Pogled skozi okno, nastalih med letoma 2015 in 2020.
Razstava bo na ogled do 28. 1. 2022.

Ko so intelektualci šestdesetih let definirali družbeno kritično misel, so si pomagali z marksistično filozofijo, da bi opredelili materialna in ideološka ozadja, ki botrujejo sleherni človeški dejavnosti. Tako so definirali politično-ekonomske in kulturne prakse kot udejanjanje in prepletanje različnih ideologij.

Vojko Tominc je likovno umetnost, sprva grafike, nato pa slikarstvo in večmedijske prakse, vedno razvijal ob svoji prvotni dejavnosti –  grafičnem oblikovanju. Njegovo  umetniško udejstvovanje bomo poskusili opredeliti kot udejanjanje levičarskih uporniških praks, ki so po drugi svetovni vojni nastopile proti (pre)vladujoči kapitalistični ideologiji, v Jugoslaviji pa so marksistični intelektualci uperili kriticizem v spremembe socialistične ureditve v smeri demokracije. Zdi se, da je bila za Tominca najpomembnejša prav težnja k svobodi, demokraciji in človekovih pravicah po poti kulturaliziranega razrednega boja.  Njegove umetniške intence izhajajo iz avtonomne sfere estetske liberalne ideologije avtentičnega posameznika (umetnosti zaradi umetnosti), ki se konstruira v nadrazredno sfero skupnega in občečloveškega. Šele v tej naddoločeni sferi je prostor za domnevno Tominčevo levičarsko kritično ideološko pozicijo, ki zastopa demokratizacijo institucij ter išče zavezništvo med kulturnimi delavci in javnostjo.

Ko je bilo delavstvo v novi državi ponovno izdano (v socializmu zaradi partijske birokratizacije ni bilo resnične demokratizacije institucij in podjetij), je Tominc svoj angažirani naboj udejanjil prav s političnimi (sindikalnimi) plakati, ki s pomočjo fotografije in barvno-formalnih posegov pozivajo k uporu in razrednemu boju. Tudi Tominčevi kulturni plakati so del te emancipatorne linije, ker so podobno izčiščeni ter z jasno tipografijo gradijo neposredno in večplastno učinkovito sporočilo, ki zmore nagovoriti slehernika, ob tem pa zadeti bistvo oz. idejo razstave ali predstave. Morda je prav stampedo neoliberalne ideologije (in postopna slabitev sindikalnih gibanj) spodbudila Tominca, da je svojo kritično in angažirano misel začel udejanjati s slikarskimi  in multimedijskimi praksami. Začelo se je s Trilogijo Overstep v Insuli (2003–2006), kjer je nagovoril občinstvo z naslikanimi fragmenti človeškega telesa – »delavskimi« dlanmi in stopali, nadaljeval pa z navideznim estetiziranjem; pod to izčiščenostjo pa se je skrival motiv črtnih (prodajnih) kod. Te visoko estetizirane podobe lahko vidimo kot kritiko popredmetenja umetnosti, kar je poudaril še z odtujeno tehniko računalniškega printa, torej izdelka, ki ni več neposreden dotik človeške roke in čopiča. 

V zadnji od treh razstav z naslovom Overstep  se je Tominc še bolj angažirano odzval na družbene-ekonomske razmere ponorelega kapitalizma. Razstavil je 36 konzerv, na katerih so  poudarjene črtne kode ob portretih ljudi, kot bi želel povedati, da med produkti in človekom ni več razlike ter da smo vsi utesnjeni in ujeti v primež kapitala. Sledila je vrnitev v čisto slikarstvo s slogovnim in ekspresivnim pluralizmom, značilnim za sodobno umetnost,  v združitvi »delavskih« predmetov, »poblagovljenih« zvezdnikov, citatov uporniških (levičarskih) rokerjev  in pop znakov v kombinaciji z ironiziranim akcijskim slikarstvom po vzoru Pollocka  (abstraktni ekspresionisti petdesetih let so bili radikalni levičarji in so zavračali kapitalizem, zato so slikali abstraktno). Tovrstne slike je predstavil v Pretorski palači (2009) in so angažiran komentar vseprisotnega potrošništva, ki je posrkalo vase tudi najradikalnejše klice generacije šestdesetih. Odziv na finančno krizo je večplastno izrazil v provokativni razstavi  Bang, Bank, Bang  prav v središču greha – Banki Koper (2011) ter  s temo črtnih kod v prepletu (lastne) figure in  »uporniški« tehniki grafita napovedal, da razredni boj ni končan, temveč je dobil nov zagon. Najbrž ni treba omeniti, da institucija prvič ni odkupila niti ene njegove slike – kar je svojevrstna pohvala.

Danes, ko je postkapitalizem  svoje lovke razširil neposredno v naša telesa in smo se znašli v še v bolj zaostrenem sistemu, ki ga levičarji imenujemo tehnofevdalizem, se je kriza razmahnila  na nova področja. Tominc je zato okrepil narativnost podob. Zanj slikanje pomeni zavzeti stališče.

V najnovejših slikah, ki jih razstavlja v Meduzi, je umetnik zgradil vizualne rebuse, v katerih posreduje kritično misel o bivanjskih razmerah v tehnofevdalizmu z raznovrstnimi temami: od brezbrižnosti do beguncev, pritiskov po rasti kapitala in hlepenja po zvezdništvu, pasti navidezne resničnosti, vseprisotne ravnodušnosti in zaslepljenosti večine, osamljenosti, vseprisotnega poblagovljenja  in nesmiselnega porabništva, nezanimanja za pravice delavcev in izjav o razlikah med spoli. Dodana vrednost teh slik je tudi v tem, da omenjene teme večkrat obravnava na humoren, empatičen in sredozemsko topel način, ne da bi s tem izgubile kritični naboj. Slike se med seboj razlikujejo po formatih in vsebini, kompozicije so mojstrsko zgrajene s pomočjo izrezov, zornih kotov, rotacij, sugestivnih abstraktnih potez in simbolnih barv, kot to zmore le izurjeni grafični oblikovalec, ki obvlada igro tipografije in optičnih sredstev, kar vodi do želenega občutja in sporočila.

Čeprav so slike neverjetno heterogene, opazimo rdečo linijo s prejšnjimi deli preko tematike portretov (žalostnih) ljudi, stlačenih v starinske konzerve in menažke, s čimer radikalno preizprašuje vrednost človeka v današnjem času. Portrete kombinira z gestualnim slikarstvom ter z dripingi (cedenjem), ki ekspresivno in barvno simbolno podobo razgrajujejo in stapljajo, kakor bi hotel reči, da je človeška eksistenca, kot jo vidi današnji sistem, le nepomemben privid, ki bo zdaj, zdaj izginil. Hkrati pa lahko te podobe beremo tudi kot estetsko izjavo o slikarstvu, ki je vizualni triku ali iluzija.  Slogovno drugačne slike uporabljajo magrittovski jezik nadrealizma,  s katerim avtor izziva gledalčevo pogojenost zaznave realnosti in nas spodbuja, da postanemo bolj občutljivi na naše okolje. Tominc ni premočrten umetnik, saj razvija večpomenskost sporočila, tako da razširi komunikacijo v kompleksen sestav.

Vizualna moč slik  na razstavi je posledica sintetiziranja slikarskih slogov in grafičnih praks. Nekatere slike z razstave je nadgradil v plakat, ki je bil vedno Tominčevo avtorsko izrazno sredstvo. Gradniki njegove plakatne govorice so tako najprej znaki, v katere spreminja premišljeno izbrane in sklenjene izreze iz svojih slik. Pomensko opredeljena tipografija podpira celovitost teh plakatov, ki jih lahko beremo z različnih zornih kotov. Kompozicijska razgibanost govori o nepomirljivosti s tipološkimi konvencijami, zato učinkujejo  večplastno in z več znaki. V njih kombinira slike, črke in likovne segmente ob simbolnih barvah. Plakati tako postanejo še en kanal za kulturni boj. Tominčev postopek dela, način, kako gradi slike in plakate, ni nikdar premočrten, saj je podoben postopku simbolistov v poeziji in nova semantika ni nikdar jasno določena. Tominčeve interpretativne enigme, njegove likovne dvoumnosti, ki proizvajajo vizualne rebuse, so točka, kjer se avtor vpiše v liberalno estetsko ideološko sfero. Dvoumnost umetnostnega postopka je Tominc dopolnil  z interpretacijo z vidika ideološke pozicije levičarja. Učinek estetske naddoločene sfere je, da se levičarska ideologija ne kaže kot didaktično ali moralistično vsiljevanje mišljenja, kot poučevanje, ampak kot sfera svobodnega mišljenja in interpretacije. Liberalna estetska sfera, ki temelji na avtentičnem individualnem slogu in mehanizmu estetske sodbe, je drugačna kot sfera popularne kulture, ideološkega poneumljanja množic. Tominčeva ideologija estetske avtentičnosti proti ideološko indoktrinirani množici tako kulturalizira razredni boj, ki se v njegovi umetnosti  kaže v preobraženi obliki spopada med svobodo in potrošniško ideologijo.

Vid Lenard