Vojc Sodnikar Ponis: Kamenčki |
Galerija Herman Pečarič, Piran |
19. junij 2021 – 22. avgusta 2021
Umetnost Vojca Sodnikarja Ponisa: od fizične konsistentnosti do simbolične refleksije
Kritično besedilo od Enza Santeseja
Enzo Santese
Retrospektivna razstava Vojca Sodnikarja Ponisa je izjemna priložnost, da se s točke, na kateri nas je zapustil, podamo v raziskovanje odmevnosti, ki ga vzbuja njegova poetika, in znova potrdimo prezenco, ki je – ob sicer diskretni in zadržani osebnosti – prišla do izraza vselej, ko je bil nujen pogled v sodobno umetnost, njeno funkcijo in možnosti za razvoj: človek, ki se je izoblikoval v kulturi, čigar globino je navdihovalo neprestano soočanje z resničnostjo, človek z izjemno občutljivostjo za vsakršno manifestacijo narave, goreč podpornik novega humanizma, edinega protistrupa za barbarstvo, ki ga povzročata nasilje in brezmejni pohlep, ter ljubitelj lepote, ki ni sama sebi namen, temveč predstavlja dopolnjujočo sestavino, ki je nujna za harmonično sobivanje z okoljem.
Kipar, ki ga je h kamnu vodila nagonska poklicanost, je v letih gorečega raziskovanja pridobil zavedanje, ki mu je omogočilo, da je plastični odsev zaupal neposrednosti kiparjenja in prepoznavanju podob znotraj kamna; njegovo poetiko zaznamuje globoka zvestoba ustvarjalnim načelom, ki jih navdihuje asketska čistost.
Umetnik je predhodno preučeval materijo, v kateri je prebiral znamenja nastajajočega dela; tako je oblikoval idejni načrt globoke povezanosti med ritmom in prostorom, med metaforično aluzijo in formalno animacijo, med preprostimi navpičnimi pojavnostmi in svojevrstnimi oblikami, ki jih medsebojno razlikujejo. Prijetno ravnotežje njegovih del se vije med minimalistično napetostjo in konstruktivno izbiro delov, vstavljenih v natančno logiko sestavljenih figur.
Kljub zelo tesnemu odnosu z materijo je veliko njegovih stvaritev nastalo iz notranjega navdiha z izrazitim duhovnim odtisom. O tem zelo nazorno priča spomin na sugestivni razstavni dogodek pred nekaj leti v njegovem ateljeju: sedem kamnitih elementov se je dvigalo kvišku, da bi poudarili “magičnost” prostora, v katerem je navidezni krog na tleh ustvarjal aluzijo obokanih notranjih obrazov skulptur, postavljenih po intuitivnem obodu. Tako je umetnik s svojim prizadevanjem premaknil geometrijo od njene zamisli o stalnosti v prostoru dogajanja in ustvaril muzikalnost in ravnotežje med klasičnim in arhetipskim.
Njegov pogled je vedno težil k odkrivanju ravnovesja absolutnega, na eni strani s prodiranjem v pomanjšano neskončnost, na drugi pa z dojemanjem kompleksnosti širše brezmejnosti, v ustvarjalnem delovanju, ki svojo pozornost posveča harmoniji in iz preprostosti izvirajoči lepoti.
Dela Vojca Sodnikarja so reprezentativen primer zmožnosti umetnika, da v majhnih in srednjevelikih dimenzijah ujame simbolično resonanco oblik, ki izražajo najrazličnejše možnosti interpretacije. Sledi, brazde, presihajoče ali linearne gravure dajejo utrip v bistvo usmerjene poetike, v takem kontekstu pa umetnik najde – skoraj paradoksalno – prednost kompleksnosti, ki v bistvu predstavlja temeljno lastnost vesolja, ki jo nato upodablja v vseh svojih skulpturah.
Raziskovanje primarnih oblik (lupina, spirala, steber, elementi narave) se udejanji skozi izbiro zelo pestrega repertoarja, ki pa ga je mogoče pripisati umetnikovi lastni občutljivosti v prizadevanju, da bi materija spregovorila v jeziku nekega davnega časa, vpetega v sodobni svet.
Prostor je v delih prikazan skozi zaporedja hrapavih in gladkih površin, ki izvirajo in se umikajo tako, da spominjajo na gibanje odbojnih valov. S pomočjo valovitih oblik materija v polnosti izraža muzikalnost gibanja, gibanja časa, ki pluje v evolucijskih obdobjih zgodovine.
Dialektična napetost nasprotujočih si motivov se kaže v izmenjavi zasičenosti in praznine, v odprtosti in popolni vertikalnosti, v ravninah in reliefih. Tako umetnik doseže zagotovljen učinek, ki ga odlikuje tudi natančnost kompozicijskih deležev, kjer klasično zapeljevanje – avtorja, ki namenja veliko pozornosti zgodovinskim namigom – združuje nešteto plastičnih rešitev, zaradi katerih lahko neko delo prepoznamo po liniji skladnosti, ki kaže na izvor – torej na Vojca Sodnikarja Ponisa.
Prostor je zasnovan kot nujna dopolnitev umetniškega dela, znotraj katerega nadgrajuje “anatomske” podrobnosti in s svetlobo okolice sproža igro absorbcij in odsevov, ki tvorijo bogato strukturo, skrito v trdnosti materije. In včasih spominja na tok lave, ki ga je skrivnostni poseg narave zgostil in strdil ter se ustavil, kot bi se znašel na pragu izrekljivega, na tisti mejni točki, ki ločuje fizični in duhovni svet.
Vsak delček umetnine je kot stran v knjigi, ki govori o čustvih, predanih celo komaj vidnim ritmom in znamenjem, ki vsebujejo le delno pripovedno duhovitost, prepleteno v mrežo vgraviranih delčkov, zaradi katerih se ob dotiku površine zdi, da je poraščena z bodicami. Gre za skupek jezikov, ki mu je mogoče slediti vse do pomembne strukture poetičnih kod miselne pokrajine, primarnemu simbolu življenja, kjer si hudobnost in razlogi za veselje podajajo roko v naglici dogodkov, ki – kot celota – dajejo življenju dostojanstvo in lepoto. Karakteristike materije, ki se od enega do drugega dela nikoli ne ujemajo popolnoma, dajejo vtis spremenljive odpornosti do kiparjevih potez odvzemanja; zato je bilo treba znanje o temi posodabljati z nenehnim eksperimentiranjem in poglabljanjem njenih kakovosti, cilj raziskovanja pa je bilo tudi odkrivanje možnosti, ki jih je treba preliti v ustvarjalni projekt. Tehnika, s katero je umetnik napadel kamen, je potekala v več smereh znotraj poetične forme, ki je od materije terjala ne le oblike in prostornosti, temveč tudi znamenja, ki poudarjajo površine, kjer izmenjava stanja brez in z leskom ustvarja dialektiko med konceptom odseva in vpojnosti. Vijugasto zaokroženost plastičnih teles obkroža vrsta premikov črt, ki ustvarijo dinamičen videz skulpture, včasih s skrivnostnim fosilom, ki ga na to stičišče niso postavili čas ali vremenski pogoji, temveč Vojčevo dleto. Na trenutke se zdi, da so se školjke usule iz vesolja, da bi skozi moč giba in ustreznost modeliranja prikazale nekaj, kar bi bilo primerno pričevanju ideji o odročnem času, ki odpira obzorja znanja sodobnikom.
Sledi, zapisane na površinah, navadno niso del pripovedne zasnove, temveč nakazujejo nenehno nastajanje tekstur, skozi katere po umetnikovi zamisli kamen “diha”, kamen, ki zaradi golih fizičnih dokazov zahteva pogled, kateri ga evidentira kot plastični objekt; tu se asonanca z navideznim prednikom združi z logiko geometrije, zasužnjeno s projektom, ki kamnito resničnost pretvarja v utripajočo “prisotnost”, vključeno v kontekst, ki lahko predstavlja tudi “dialog” z drugimi skulpturami.
V Galeriji Herman Pečarič je predstavljen obsežen repertoar umetnin, ki ga sestavljajo tudi dela, znana le obiskovalcem Vojčeve delavnice v Pučah, nekakšnega zavetišča, kjer je umetnik lahko razmišljal in ustvarjal “bitja”, s katerimi je živel v sožitju. Na razstavi se bodo lahko z umetnikovo poetiko seznanili tudi obiskovalci, ki jim kiparstvo ni tako zelo blizu; sprehod po številnih poteh, ki jih razstava ponuja, odpira svet, ki ni samo bogat z estetskimi nagovarjanji, ampak je hkrati velikodušen s trenutki sproščenosti, ki nas vabijo, da svoj pogled usmerimo onkraj obzorja predmetnosti.
(prevod Nataša Fajon)
