Telo kot način gledanja: Fotografska razstava | Galerija Loža Koper | 30. 6.─11. 9. 2022 | Otvoritev: četrtek, 30. 6. 2022, ob 19.30 uri
Kustosinja: Hana Čeferin | Sokustosinja: Tatjana Sirk | V sodelovanju z: Galerija Fotografija v Ljubljani
Ko na motiv telesa pomislimo skozi prizmo umetnostne zgodovine, se nam v misli prikradejo neštete podobe. Od srednjeveških svetniških portretov, renesančnih figur golih grških boginj ali oglaševalskih kampanj dvajsetega stoletja – na telo smo v zgodovini projicirali neskončno pomenov. Toda kakšne pomene umetniška upodobitev telesa nosi danes? Je še vedno razumljena le v kontekstu ženske golote, kot je predpostavil John Berger v Načinih gledanja? Ali smo zaradi poplave podob telesa do njega postali indiferentni, kot zapiše Susan Sontag v svoji knjigi O fotografiji? Se fotografija vrača k obravnavanju telesa le zaradi njegove forme, podobno, kot so fotografi Bauhausa za subjekte nekoč uporabljali naključne hišne pripomočke?
Vsekakor bi lahko zagovarjali katerokoli od zgornjih trditev. Ko pod drobnogled vzamemo slovenske umetnike/-ce, ki se danes ukvarjajo s telesom, se zdi, da telo zanje ni več zanimivo samo zaradi njegovega (pogosto) kontroverznega pomena. Moško in žensko telo v razstavljenih fotografijah nastopa kot orodje za formalno raziskovanje medija in postane vstop v širšo eksperimentacijo s fotografskim medijem. Čeprav veliko število razstavljenih del prikazuje golo telo, motiv, pogosto povezan z objektiviziranjem ženskega telesa, se dela z erotičnim ukvarjajo na način, ki nima nič s pornografskim ali obscenim. Če upoštevamo vplivni esej Audre Lorde Uses of the Erotic: The Erotic as Power, lahko v razstavljenih delih iščemo erotiko, ki uteleša ustvarjalno moč in harmonijo.
Izbor avtorjev in avtoric, ki jih zastopa Galerija Fotografija, poskuša s fotografskimi deli umetnikov/-ic, ki se razlikujejo po starosti, spolu, časovni umestitvi in interesih, prikazati večplastnost obravnave človeškega telesa v umetnosti. Skupni imenovalec razstavljenih del je njihov nagib k radovednosti, ustvarjalnosti in raznolikosti, obenem pa v vseh primerih raziskovanje odnosa med ustvarjalcem/-ko in subjektom. V fotografijah Uroša Abrama telo zavzema osrednje mesto, saj je obenem subjekt njegovih del ter sredstvo, s katerim jih ustvari. V svojem delu uporablja camero oralis, camero obscuro, ki jo ustvari z lastno ustno votlino (lastnim telesom) za fotografiranje zabrisanih obrazov in silhuet, ki jih prenese na platno. Vanja Bućan nas s fotografijami naravnega sveta igrivo opominja, da so naše predstave o tem, kaj je »naravno«, pogosto arbitrarne. Človeška prisotnost je v njenih delih nakazana le z izoliranimi deli teles, ki v fiktivnih, kolažiranih okoljih prikazujejo kompleksen odnos med človekom in naravo. Boris Gaberščik na videz neuporabne, naključne in najdene predmete z mojstrsko uporabo svetlobe in kompozicije spreminja v domiselne, pogosto humorne postavitve. Z uporabo enega samega vira svetlobe in velikoformatno kamero Gaberščik išče telesa, kjer jih ni, ter nas vabi, da ponovno premislimo o tem, kako sami beremo fotografske podobe. Andrej Lamut si telo zamišlja kot figuro iz sanj, s katero ustvarja podobe brezobraznih teles, ki se potapljajo v temo ali se na fotografijah gibljejo kot komaj vidne sence. Lamutovo serijo fotografij z naslovom Mnemosis navdihuje dnevna parahipnagogija, stanje zavesti med spanjem in budnostjo, ko smisel in pomen ostajata tik zunaj dosega in podobe izgubijo razumljivost. Tanja Lažetić v svoje večmedijske projekte vključuje upodobitve lastnega telesa. V projektu z naslovom Kurba se navezuje na starejše delo Sanje Iveković Tragedija Jedne Venere (1975), v katerem je Iveković sopostavila fotografije iz svojega življenja s podobnimi fotografijami Marilyn Monroe. Lažetić je delo leta 2010 ponatisnila z lastno podobo na naslovnici, čez katero je umestila besedo kurba. S svojim posegom odpira vprašanja slave, meje med zasebnim in javnim ter prikazovanja ženskega telesa. Tilyen Mucik raziskuje združevanje fotografske podobe z naravnimi procesi, kar izvira iz njenega globokega zanimanja za botaniko. Ljubezen do rastlin je vidna v njeni seriji antotipij, analogne fotografske tehnike, pri kateri so emulziji dodana naravna barvila iz rastlin in cvetja, ter podob, ustvarjenih na rastlinskih listih s klorofilnim procesom. Gola telesa na teh fotografijah postopoma bledijo z daljšo izpostavitvijo svetlobi, s čimer avtorica opozarja na minljivo naravo vseh živih bitij. V svojih erotičnih polaroidih aktov Janez Pukšič ustvarja nežne, zabrisane ženske portrete, v katerih čutnost telesa, upodobljenega na fotografijah, prenaša v samo tehniko del. Z uporabo tehnike transferja iz svojih polaroidov ustvarja delikatne, erotične akte. Blaž Rojs svoje fotografije uporablja kot podlago za intervencije. V večmedijskih delih združuje tehnike kolaža, slikarstva, fotografije, kiparstva in grafičnega oblikovanja, ki jih združuje s polaroidi golih ženskih teles. Rojs z dodajanjem in odvzemanjem primarni podobi ustvarja edinstvene osebne zgodbe, intimne zaradi motiva in tudi zaradi vnosa osebnih elementov, kot so le njemu razumljive izmišljene pismenke.
Hana Čeferin
HANA ČEFERIN (1995), diplomirana anglistka in umetnostna zgodovinarka, je od leta 2015 sodelavka Galerije Fotografije v Ljubljani, kjer sodeluje s slovenskimi in tujimi umetniki. Od leta 2021 je urednica revije za sodobno umetnost ETC.. Kot samostojna kuratorka je doslej sodelovala mdr. z Galerijo Prešernovih nagrajencev Kranj, Cankarjevim domom, Galerijo Škuc in Narodno galerijo. Kritiške in umetnostnozgodovinske prispevke redno objavlja v zbornikih in revijah, kot sta Likovne besede in Membrana / Fotografija. Med leti 2020 in 2022 je bila udeleženka šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti, ki poteka v okviru SCCA Ljubljana.
UROŠ ABRAM (1982) je leta 2010 diplomiral na Akademiji lepih umetnosti (FAMU) v Pragi. Od leta 2013 dela za tednik Mladina, kjer objave pospremi s svojimi fotografskimi portreti, med drugim leta 2017 razstavljenimi tudi v Narodni galeriji. Izdal je dve knjigi – leta 2011 Telo. Made in Me, v kateri je predstavil serijo fotografij posnetih s camero oralis, izumom avtorja, ki z lastnimi usti formira camero obscuro. Knjiga Dialoški portreti (2017) pa predstavlja serijo inovativnih portretov slovenskih ustvarjalcev, ki jih je fotograf posnel v okviru svojega fotografskega projekta za tednik Mladina. Še vedno ustvarja tako na področju reportažne kot umetniške fotografije.
TILYEN MUCIK (1995) je združevanje ženskih in botaničnih motivov v polju fotografije raziskovala kot del svoje diplomske naloge, ki jo je od takrat nadgradila v poglobljeno raziskovanje botanike in fotografije. Leta 2013 je prejela prvo nagrado festivala Tresk za najboljšo koncertno fotografijo, leta 2018 pa posebno omembo žirije. Njena dela so bila razstavljena v Sloveniji in tujini in objavljena v britanskih (Wotisart?, SemiMagazine), ameriških (Float magazine, Shuba magazine, F-stop magazine) in kanadskih (Terroir magazine) spletnih in tiskanih revijah. Podiplomski študij fotografije je zaključila na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
JANEZ PUKŠIČ (1945) je 12 let deloval kot fotoreporter, nato se je specializiral za področje kulinarične fotografije. S fotografijami je opremil že več kot 100 mednarodno priznanih kulinaričnih knjig, za katere je prejel številne nagrade, med temi leta 2010 za dve knjigi v sodelovanju z oblikovalcem Žaretom Kerinom, za katere sta prejela prestižno nagrado Red dot design. V svoji umetniški praksi se osredotoča na beleženje bežnosti trenutka, ki ga išče tako v svojih erotičnih polaroidih kot v impresijah in krajinah, natisnjenih na platna.
BLAŽ ROJS (1995) v svojem delu kombinira slikarstvo, fotografijo in grafično oblikovanje. Leta 2020 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani z nagrajenim diplomskim delom “Intervencija v fotografiji”. Med drugim je imel samostojni razstavi v projektnem prostoru Fotopub (2020) in galeriji Dobra vaga (2021), ter sodeloval na skupinski razstavi Now You See Me Moria v FOAM museum Amsterdam, Nederlands Fotomuseum (2021) in Galeriji Fotografiji (2022). Živi in dela v Ljubljani v Sloveniji.
TANJA LAŽETIĆ (1967) deluje na področjih fotografije, videa, performansa, keramike in knjige umetnika. Razstavljala je med drugim v Moderni galeriji (štirikrat na trienalu U3), v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, v Neuer Berliner Kunstvereinu v Berlinu, v Real Academii de Bellas Artes de San Fernando v Madridu, v Muzeju Brandhorst v Münchnu, Gagosian Gallery v Parizu, Beverly Hillsu in New Yorku in drugje. Leta 2015 je prejela bronasto nagrado na festivalu v Nanjingu na Kitajskem in tretjo nagrado na mednarodnem keramičnem trienalu UNICUM v Ljubljani, leta 2016 pa Jakopičevo priznanje. V zadnjih desetih letih je Lažetić objavila več kot dvajset umetniških knjig. Njena knjiga Whore je bila vključena v publikacijo The Photobook: A History, Volume III, ki je v založbi Phaidon izšla leta 2014. Njene knjige so vključene tudi v zbirki MoMA Artists’ Books Collection in Tate Collection of Artists’ Books. Živi in dela v Ljubljani.
ANDREJ LAMUT (1991) je fotograf, ki pri svojem delu raziskuje različne analogne in digitalne fotografske tehnike, fotografije pa razume kot fizične objekte, ki morajo biti videni, občuteni in izkušeni. Leta 2016 je s pohvalo magistriral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, za svoje delo pa je prejel številne nagrade, med drugimi tudi študentsko Prešernovo nagrado ALUO ter priznanje za najbolje oblikovano knjigo v kategoriji monografske in bibliografske izdaje na 33. Slovenskem knjižnem sejmu. Kot mladi umetnik je leta 2018 predstavljal Slovenijo v prvem ciklu mednarodne fotografske platforme Parallel Photo, v sklopu katere je svoja dela med drugim predstavil na festivalu FORMAT v Veliki Britaniji in Organ Vida na Hrvaškem. V zadnjih dveh letih kot občasni mentor fotografskih delavnic sodeluje z različnimi institucijami, med drugimi z Umetniško galerijo Maribor in VIST-om.
VANJA BUĆAN (1973) je slovenska fotografinja, ki živi in dela v Berlinu. Po formativnih letih, ko je diplomirala na Kraljevi akademiji umetnosti v Haagu, je razvila svojstven umetniški pristop, ki se tematsko fokusira na reprezentacijo odnosa med ljudmi in naravo. Njen unikaten fotografski jezik ji je prinesel pomembne mednarodne nagrade in nominacije. Vanja Bučan je med drugim razstavljala v Kunsthaus Wien (Avstrija), Lentos Kunstmuseum (Avstrija), muzej Benaki (Grčija), umetnostni muzej Lishui (Kitajska), Cafe Art muzej Peking (Kitajska), Moderna galerija Banja Luka (Bosna in Hercegovina), festivalih kot so Circulation(s) Paris, Biel photo festival, Athens Photo Festival, Solar Photo festival, mesec fotografije Los Angeles, Leica Gallery Wetzlar, Getty Images Gallery London, Poznan Photo Biennial, ter sodelovala na številnih umetniških sejmih.
BORIS GABERŠČIK (1957) je priznan predvsem po svojih prepoznavnih analognih fotografskih tihožitjih, v katerih se na humoren način igra s predmeti, osvetlitvijo in kompozicijo ter z njimi ustvarja nove pomene. Njegova dela so mednarodno priznana in vključena v številne muzejske in privatne zbirke. Za svoje delo je prejel številne nagrade, leta 2018 nagrado Prešernovega sklada, najvišjo državno nagrado na področju umetnosti. Predstavlja se na sejmih v tujini, med njimi Paris Photo (2010, 2011), Photo Basel (2017, 2018, 2019) in Vienna Contemporary (2019). Od leta 1986 je imel številne razstave v Ljubljani (npr. Galerija Fotografija, Galerija Equrna, Moderna galerija), Grazu (Orpheum), Salzburgu (Gallery Fotohof), Parizu (VU’) in sodeloval na skupinskih razstavah po celem svetu.
