4.05.2020 ‒ 28.06.2020

Galerija Meduza, Koper

Rok Mohar je nadarjen in duhovit ustvarjalec, ki pri svojem dolgoletnem umetniškem ustvarjanju ohranja nekakšno prvinsko, začetno strast in zavidljivo mladostno vnemo. Ob formalnem izobraževanju so bile za njegovo ustvarjalno predanost vsaj toliko pomembne praktične izkušnje, ki jih je pridobival s sodelovanjem z drugimi umetniki, na različnih umetniških druženjih in projektih. Sam pravi, da je zanj umetnost način življenja in razmišljanja. Kot družbeno odgovoren umetnik nas s svojimi deli opozarja na aktualna družbena, politična, okoljevarstvena in druga, za posameznika in človeštvo pomembna vprašanja. Problematizira jih z različnimi satiričnimi, pripovednimi ali poetičnimi, vselej bolj ali manj angažiranimi vsebinami. Prepričljivo jih posreduje z ironijo in nas z duhovito likovno govorico napeljuje k razmišljanju.

V svojem kiparskem snovanju je inovativen in obvladuje različne materiale, najraje pa obdeluje kamen in oblikuje v glini. Izbira obeh, za kiparstvo klasičnih materialov, je povezana predvsem s konkretnim prostorom, kjer lahko ustvarja. Kamnite skulpture večjih formatov so nastale na kiparskih simpozijih in delavnicah na prostem, medtem ko mu atelje omogoča izdelavo kipov manjših dimenzij in male plastike, predvsem iz gline in mavca. Ko ustvarja gledališke rekvizite in scenografije, zlahka poseže tudi po drugem, v kiparstvu manj uporabnem materialu (npr. stiropor).

Projekt Černobilčki se navezuje na jedrsko katastrofo v Černobilu, ki se je zgodila leta 1986. Mohar s časovno distanco opozarja na dolgotrajne in tragične posledice nesreče, ki je močno zaznamovala človeka in naravo, ne le v bližnji okolici, ampak tudi širše po Evropi. Oživljanje spominov na tragični dogodek je predvsem refleksija o današnjem stanju civiliziranega sveta, ki se sooča se z vedno večjim nebrzdanim pohlepom, potrošniško obsedenostjo in pogubnim tehnološkim napredkom. Vse to izkrivlja pogled na realnost in človeka oddaljuje od vsakršne odgovornosti do sebe, sočloveka in okolja, v katerem živi.

Prostorska postavitev zajema skulpture, ki so nastale v zadnjem petletnem obdobju. V tem daljšem ustvarjalnem procesu so plastične podobe, ki jih umetnik najprej izoblikuje v glini in pozneje izdela mavčne odlitke, nastajale spontano in brez zavestnega načrtovanja. Nabralo se je skoraj dvesto človeških glav in figur, ki sprva delujejo karikirano in nas zabavajo. Deformirana telesa in spačeni obrazi pa v bistvu odražajo nekaj kaotičnega in grotesknega ter v nas kmalu sprožijo tudi neprijetne, mračne občutke. Skulpture odsevajo avtorjevo bujno domišljijo in so prežete z različno prikrito simboliko: obleke s poudarjenimi ovratniki predstavljajo totalitarni vojaški režim in osebno fascinacijo nad Napoleonovo vojaško uniformo; spiralna plastična cev, ki jo najdemo v drobovju, simbolizira zaščitne maske, ki so jih uporabljali pri čiščenju jedrskih odpadkov. Ob tem se večplastno berljiva vsebina skriva tudi v naslovih, kot so Narcis, Siamska dvojčka, Likvidator, Vodovodar, General Nikolai Tarakanov, Balzac … Osrednji, vizualno in asociativno najmočnejši element na razstavi je skulptura z naslovom I PODn. To je dvometrski abakus, mehansko računalo s kovinsko strukturo, na katerem so gosto nanizane krogle v obliki človeških glav. Brezimna obličja otrok-starcev z zaprtimi očmi so nekje obtičala in kljubujejo usodi, v svoji zaslepljenosti se počutijo celo lagodno. Za ironičnimi izrazi brezbrižnosti in ugodja pa se skriva popolna nemoč. Simbolno je človek le še številka, s katero se usoda v trenutku zlahka poigra.

Projekt nadgrajuje in vsebinsko razlaga Černobilčkova listina, nekakšen manifest otrok černobilske nuklearne postaje, ki tako opozarjajo nase in svarijo pred pozabo. Čeprav je napisana provokativno, s humornim in ironičnim podtonom, ki rahlo blaži težo resnega argumenta, deluje verodostojno. Realna dejstva in ideje se prepletajo z utopičnimi željami in nerealnimi pričakovanji o zdravi in pravični družbi.

Razstava ponuja tudi nekaj najnovejših skulptur, ki predstavljajo novo serijo v nastajanju z naslovom Atomski bohovi. Atom je osnovni gradnik snovi; je torej stvarnik, bog, znanost (fizika, kemija, matematika) pa univerzalna, za avtorja edina sprejemljiva vera. Mohar potuje po prostoru in času, razglablja o nastanku vesolja, o sestavi snovi in o tem ustvarja nove likovne zgodbe. Iz navdušenja nad starim Egiptom in hieroglifi njegovi bogovi spominjajo na monumentalno staroegipčansko kiparstvo.

Tatjana Sirk

Odprtje razstave je bilo predvideno sredi marca 2020. Usodno naključje, da se svet in Evropa prav v tem obdobju spopadata s pandemijo koronavirusa (Covid-19), le potrjuje njeno aktualnost. Černobilčki so postali priče nove katastrofe.

Življenje je lepota. Temeljni dokaz energije, ki jo ustvarja. Za nekatere je to bog, za mnoge pa je čista abstrakcija, torej ne obstaja. Blato se spremeni v prst v trenutku, ko iz nje zraste rastlina. V rdeči brozgi plavajo tri glave. Ena ima zadrgnjena usta, druga pokrita ušesa. Tretja ima zašite oči. Blažena nevednost je videti preživitvena tehnika za mnoge od nas, obenem pa si zatiskamo oči pred realnostjo obstoja. Živimo med mrzlim kamnom in blatom. Nočemo slišati gromke resnice, niti je nočemo izgovoriti na glas, sploh ko se enkrat zavemo, da življenje ni nič drugega kot nasprotna sila mrazu. Življenje je neskončna bitka. Obkroženo s črno plastično cevko, ukleščeno v industrijsko jeklo. Na ta način so uokvirjene glave, na tak način je obdan naš obstoj: po popkovini se hranimo iz večnega vesolja življenja. V maternicah cvetimo. Ko nas ločijo od svojih mater, smo svobodni, prekinili smo povezavo z virom življenja. Od tistega trenutka dalje je življenje naše.

Smrt nas vleče naprej. Nevednost postane blažena takrat, ko se naučimo odvrniti pogled od prepada. Kot otroci si zatiskamo oči in o tem ne govorimo, ne želimo biti opomnjeni na resnico, ki pravi, da je naš obstoj v bistvu upor proti mrtvim elementom, iz katerih se rodimo. Naš strah poveča našo nevednost o večnem življenju, ki nas obdaja, zdi se, da sam obstoj življenja okoli nas ne zadošča, da bi verjeli v lastno moč ali v univerzalno prekipevajočo življenjsko moč. Te moči ni mogoče opisati z besedami: Bog ji rečemo. Naivno mu nadenemo svojo predstavo o njem, mu izberemo ime, obraz, družino, pravljice …

Večno življenje je vtisnjeno v jeklo, zbito, iztrgano, zastrupljeno, zažgano … A vendar ne bo nikoli prenehalo obstajati. Nikoli ne bo zaklenjeno ali ugaslo zaradi naših izumov, tudi zaradi ultimativne kataklizme ne. Černobil.

Marco Siebert (Metelkova, junija 2018)


Rok Mohar (Ljubljana, 1979) se je po končani Srednji šoli tiska in papirja leta 2003 vpisal na šolo uporabnih umetnosti Famul Stuart, smer kiparstvo. V letu 2006 je dobil atelje v AKC Metelkova mesto. Njegovo umetniško pot je pomembno zaznamovalo prijateljevanje z umetnikom Markom A. Kovačičem, s katerim sodeluje še danes. Sodeloval je pri skupinskih razstavah in imel nekaj samostojnih, ustvarja in deluje na različnih področjih. Izdeloval je rekvizite ter scenografije za gledališče in film, sodeloval je z restavratorskim centrom na Oddelku za kamen in štukaturo, upodabljal je stripovske junake, sodeloval je na različnih kiparskih simpozijih in festivalih, med drugim na 3. in 4. mednarodnem festivalu študentske forme vive (2005 in 2006) v Izoli. Kamnoseštva se je učil na kiparskih delavnicah Kornarija v Marušićih na Hrvaškem pri mentorici, akademski kiparki Gail Morris. Leta 2019 je v Tržiču s pomočjo društva KUD Ampus v graščini Neuhausen vzpostavil grafični atelje. Živi in ustvarja v Ljubljani in Tržiču.