Robert Watts: Wouldn’t it be great if …?
1987, serigrafija na platnu, 130 x 180 cm (iz cikla Flux-Med)
Zbirka Laboratorij avantgarde Francesco Conz
Američan Robert Watts (1923-1988) je bil aktiven predstavnik neoavantgardnega gibanja Fluxus, ki se je kot alternativa visokemu in reprezentativnemu modernizmu pojavilo v drugi polovici dvajsetega stoletja (z začetki med leti 1958 in1962). Njegovemu širjenju smo od sredine 60. let dalje priča tako v Združenih državah Amerike (zlasti v New Yorku) kot po Evropi (predvsem v Zahodni Nemčiji). V povezovanju življenja in umetnosti se gibanje duhovno navezuje na dadaizem in tradicijo umetniškega aktivizma, ki ga je izoblikoval francoski umetnik Marcel Duchamp. Za umetnike Fluxusa zato ne obstaja meja med umetnostjo in življenjem, kakor tudi ne med različnimi oblikami umetniškega raziskovanja. Zanje je značilna intermedialnost, ki vključuje glasbo, performans, asamblaž, poezijo, hepening in raznovrstne umetniško-življenjske oblike delovanja (po M.Šuvakoviću). S Fluxusom se ukvarjajo umetniki, neumetniki, angažirani in apolitični ustvarjalci, plesalci in neplesalci, igralci in neigralci in drugi, vedno novi akterji, saj je v naravi tega umetniškega gibanja prav to, da se seznam sodelujočih pravzaprav nikoli povsem ne zaključi. Kljub temu velja izpostaviti nekaj udeležencev, ki so odločilno sodelovali pri ustanavljanju in širjenju gibanja: George Maciunas, Henry Flynt, Ken Friedman, Emmet Williams, Giuseppe Chiari, Robert Filliou, Walter de Maria – Charlotte Moorman in Yoko Ono kot edini ženski -, Robert Morris, Nam June Paik, Wolf Vostell, Joseph Beuys, Ben Vautier, Ben Petterson, Dick Higgins, La Monte Young, George Brecht in, nenazadnje, Robert Watts.
Izbrano delo Roberta Wattsa sodi v grafični cikel z naslovom Flux-Med. Zbirka kolažnih podob je leta 1987 na pobudo italijanskega zbiralca in mecena Francesca Conza nastala v Asolu v Italiji, kjer je ustvaril središče za umetnike Fluxusa in drugih podobnih skupin (npr. dunajskih akcionistov). Za izhodišče svojega dela je kot predlogo uporabil medicinsko knjigo tiskano v Franciji konec 19. stoletja. Večina podob iz te serije vsebuje upodobitve teles, najpogosteje ženskih, ki so popačena ali mučena oziroma ujeta v perverzne, sadomazohistične, prizore. Taka je tudi grafika Wouldn’t it be great if…, ki prikazuje žensko z razkrečenimi nogami, ležečo na leseni deski. Ta je videti kot del natezalne, verjetno mučilne naprave, čeprav izraz na dekletovem obrazu ne kaže nobenih vidnih znakov trpljenja, ravno nasprotno. Srhljiva vsebina nekaterih grafik, – dosledno so dopolnjena z opisnimi in vsebinsko zgovornimi podnaslovi -, po daljšem opazovanju izzveni skorajda naivno. Izkaže se, da vsebuje veliko mero sproščujočega obešenjaškega humorja, pri čemer je ključen medicinski kontekst, ki dodatno pripomore k psevdoznanstvenemu vtisu celote.
Staromodna estetika podob Roberta Wattsa odseva fascinacijo umetnikov, ki so skozi celotno 20. stoletje raziskovali zvezo med spolnostjo in tehnologijo. Avtor je svoj navdih nedvomno našel v dadaističnem kolažu, še posebno v delu Maxa Ernsta Fatatagas (1920), kjer je Ernst fragmentiral človeško podobo ter upodabljanje telesnosti spremenil v ustvarjanje čudnih spolnih hibridov kot izziv običajnim predstavam o človeškem telesu in spremenljivosti spolnega vedenja. Wattsova serija kolažev, natisnjenih leto dni pred umetnikovo smrtjo, pripoveduje o spolnosti in politiki časa njihovega nastanka ter se na ironičen način dotika znanstvenih dosežkov na področju sodobne medicine, kjer postajajo vedno bolj aktualne nove spolne identitete in reprodukcijske možnosti za vedno številnejšo populacijo tistih, ki si bodo to lahko privoščili.
Italijanski zbiralec iz Verone Francesco Conz je serijo grafik z naslovom Flux-Med leta 1999 podaril Obalnim galerijam Piran kot priznanje njihovi odprtosti v mednarodno dogajanje in delovanju na področju sodobne umetnosti, ki že vrsto let presega okvire regionalne danosti.
Majda Božeglav – Japelj
