Mirsad Begić, Paleolitska zgodba
1989, mešana tehnika na papirju, 85 x 85 cm
Zbirka Sodobna slovenska likovna umetnost po letu 1976
V Begićevih risbah /in skulpturah/ je nekaj božjega, božanskega, a tudi smrtnega, po-smrtnega, zagrobnost sama, ki pa ne govori samo o smrti, temveč o tistem, kar /nam/ je vrojeno, kar je od rojstva dano. Njegovo delo je figuralno, ali še bolje, figurativno, kjer gledamo ostanke in zavržke bitij v njihovi ne-smrtnosti, ker v njih poganja nova rast, ki /nam/ obljublja preživetje, čeprav doživljamo odsotnost, večno noč, zagrobnost in zakrčenost, in padec-v-brezno: brezčasnost smrti in minevanja, in svet podzemlja. Spregovori nam o vrojenosti, ki jo zdaj nosimo s seboj, v sebi, vrojenosti, ki nas določa za vseléj in hkrati ruši vsakega boga ali idejo božjega počela. Telo kot padanje, cadere, je to, po čemer smo določeni v telesnem in duhovnem prapočelu, v kar smo na-rojeni, kjer vsako božje izgineva oziroma je pobožanstvena prav ta odsotnost, padec, in zagrobnost. In vendar: to spoznanje /nas/ vrača k sebi in je v resnici prav vrnitev-k-človeku.
V opisovanju te resnice je Begićeva risba na neki način netipična, posebna. Prav ta posebnost njene forme prispeva k izvirnosti izraza za občutje, ki vlada v teh podobah; po čemer prepoznamo stanje božanske narojenosti, ki nas določa v rojstvu in v smrti.
Begić riše skorajda na vse: na najrazličnejše podlage. Ne motita ga kakovost in oblika subjektila, se pravi likovne osnove, pa naj bo to vabilo na razstavo ali časopis, papirnati prtiček in karton ali pa lepljenka različnih materialov; in »strganka«, odtrganka, iztrganka in zvezkov. Inačic je nešteto. Na njih umetnik uprizarja svet odpadkov in zavržkov, ki so rezultat njegove ustvarjalne volje, psihotičnih in nezavednih stanj, in plod spoznanj, ki zdaj ustrezajo le Begićevi podzavesti. Odpadkov, ker je v njegovih bitjih padec, padanje: k rojstvu in k smrti, ki je zavračanje in zavrnitev; zato zavržkov ali natančneje: izvržkov, ker gre za subjektile, za izdelke, ki so dejansko projektili. In torej za izstrelke, ki jih vodi subjektivna moč umetnikove roke in njegovih videnj.
Vse te nosilce v različnih tehnikah, v načinih slikanja, ki so dejansko neštevilni: od perorisb do linij in oblik-potez v kavni gošči (kjer sploh ne gre samo za »tehniko, umetnost in veščino«) Begić – v svojih risbah – neprenehoma zaklinja in razkriva, eksorcira; te svoje like, tvorbe in ob-like, ki so vsi ženski, po spolu in naravi, da bi nazadnje le dosegel njihovo »ležišče« in substanco, ki so jo ukradli.
To gomazenje, ki je z zunanjostjo določeno v odpovedi, v zavrnitvi, v negativnem notranjem odnosu, ta čista, postoterjena akumulacija zavržkov postane vir estetskega užitka; kar je v resnici paradoks teh risb, ki iz odsotnosti, iz niča, ponovno stvarjajo realnost in ji celo podarjajo vsebinske funkcije in metafizične pomene. Begić dosega v njih nekakšen »shizoidni ritem smrti in razkola«, mumificirano, boleče, v bolečini, a vendarle estetsko. Skrajna estetika, ki je ujeta v nagonsko mrežo ne-simbolnih krčev /histerije/ potlačenih subjektov-v-procesu.
Andrej Medved
