Mimmo Paladino: Mathematics 1
2001, barvna jedkanica, 57,5 x 76 cm
Zbirka Meduza
Domenico (bolj znan kot Mimmo) Paladino (Paduli, Benevento, Italija, 1948) je svetovno prepoznavnost doživel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kot eden od osrednjih predstavnikov umetniškega gibanja italijanske transavantgarde. Ko je leta 1979 znani italijanski kritik Achille Bonito Oliva v umetniški reviji Flash Art vpeljal ta pojem, je razmišljal o delih petih italijanskih umetnikov: Enzo Cucchi, Nicola de Maria, Sandro Chia, Francesco Clemente in Mimmo Paladino. Po valu konceptualizma in revne umetnosti, značilni za pozna sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, je skupina »pobalinov« (gre za ironično skovanko Sandra Chie) s svojimi deli ponudila pravo herezijo: vrnitev k »sliki-sliki«, obvladovanje dvodimenzionalnosti platna in njegovih temeljnih principov, barve, tona in volumna ter neobremenjeno črpanje iz bogate zakladnice zgodovine slikarstva.
Tudi v barvni jedkanici iz serije Mathematics je čutiti naboj Paladinove poetične figuralne govorice, v kateri je avtor združeval vplive arhaičnih podob antične umetnosti s simboliko ljudskih verovanj italijanskega juga in osebnih oziroma družinskih zgodb iz domačega okolja. V njegovih delih se skrivnostne, panteistične in animalistične podobe mešajo s krščanskimi, tako da je običajno težko ločiti med resničnim in izmišljenim. Poznavalci njegove umetnosti so si edini v tem, da se vse začenja z znakom, kot pri Picassu. Celotna podoba je odvisna od znaka, geste. Ta je fluiden in vseobsegajoč ali pa nervozen in razdrobljen. Besede, številke in podobe so lahko razlagalke vsebine ali pa so v službi formalne govorice povsem avtonomne. Znak torej uravnava kompozicijo v podobi. Prisvaja si materialnost grafične plošče, saj umetnik pogosto ne spoštuje meja in dodaja elemente, ki jo vizualno presegajo. Kar se lahko zgodi tudi na platnenih slikah, na katerih se barva nenadzorovano širi tudi po lesenih okvirjih. Zdi se, da je Paladino po vokaciji prej grafik kot slikar. Navdušuje ga bogata ponudba primarnih sredstev, ki mu jih ponujajo grafična orodja: lesorez, linorez, serigrafija, litografija, suha igla, jedkanica, bakrorez, akvatinta…. Najraje pa zgoraj naštete tehnike spretno prepleta. Lahko se strinjamo z dobrim poznavalcem njegove umetnosti, beneškim kritikom Enzom Di Martinom, ki ugotavlja, da je »čar Paladinovega dela, izražen s katerimkoli sredstvom in postopkom, v njegovi aluzivni, skrivnostni in zapeljivi formalni “dvojnosti”. Gre za dvojnost postavljanja vprašanja brez odgovorov, ki silijo k potrpežljivemu poslušanju, počasnemu in refleksivnemu motrenju.«
Enzo Di Martino je te besede zapisal v zgibanki, ki je leta 2018 spremljala piransko razstavo umetnikovega grafičnega opusa. Z donacijo Obalnim galerijam Piran − portfolio šestih grafičnih listov iz cikla Mathematics, založbe Art of this Century, New York − je kritik želel opozoriti na svoje večletno plodno sodelovanju z našo ustanovo.
Dr. Majda Božeglav Japelj
