Miha Maleš: Piranska leta, 1955-1980 |
Odprtje: Petek, 10. december 2021 | 10. 12. 2021 – 13. 02. 2022 | Galerija Herman Pečarič Piran |
Kustosinja: Breda Ilich Klančnik | Organizacija razstave: Nives Marvin |
Sečovlje – soline, 1960, gravura, 8×8 cm
Piran, 1957, monotipija, 39×52 cm (foto: Brut Carniollus)
Če je bilo gorenjsko lectovo srce Malešev amulet v mladosti, je njegova zrela leta zaznamovala svetovljanska izkušnja, še posebej leto 1951, nadvse plodno pariško leto sodelovanja z uglednim založnikom Doretom Ogrizkom in slikoviti vtisi s popotovanj po zahodni Evropi od Azurne obale do severnih dežel in plovbe na britanski otok. Naslednje leto je v prostorih Moderne galerije razgrnil bogato žetev svojega študijskega potovanja. O razstavi, ki je pritegnila nemalo pozornosti, je med drugimi v Slovenskem poročevalcu pisala tudi Špelca Čopič. »V celotnem mozaiku slovenske umetnosti so Maleševa dela tako svojska, da mu začudeni iščemo rodovnik. Barvna kultura je pač že od impresionistične dobe pri nas doma, toda kje je vzel čut za linijo, izreden smisel za dekorativnost celote?« se je spraševala ocenjevalka ter si preprosto odgovorila: »Vendar nam noben rodovnik Maleša ne bo razložil, saj je vse vplive prerastel in ostal sam sebi zvest. Le bolj pristen je postal, otresel se je vsega narejenega in šel mimo tako raznolike in nasilne zahodne umetnosti, ne da bi ga osvojila, zvest sebi in svoji zemlji.«
Po vrnitvi je doma odkril svojo terre d'élection ob slovenski obali in se v poletnih mesecih zasidral v slikovitem Piranu. Sprva je najel hišo na Punti in končno v maju leta 1960 kupil hišo v Ulici Svobode 3. Zgradba, ki jo je odkupil od domačina Domenica Piccolija, mu sicer ni nudila razgleda na morje, vendar je bil le streljaj oddaljen od osrednjega Tartinijeva trga in živahnega sprehajališča proti utrjenemu svetilniku in ob njem Spacalove hiše, ki ji je priznani tržaški slikar in grafik vtisnil svojski pečat s pomočjo arhitekta Eda Mihevca. Poleg Spacala so si Piran izbrali za svoje poletno zatočišče tudi številni drugi slovenski umetniki od Božidarja Jakca, Nikolaja Omerse, kiparske dvojice Kalin, do mlajše generacije z Janezom Bernikom, Adriano Maraž in Slavkom Kranjcem.
Piranu se je Maleš približal iz najrazličnejših zornih kotov, motril je značilno mestno veduto od daleč, vstopal je v njegove skrivnostne ozke ulice z značilnimi oboki, se ustavil ob kakšni nadrobnosti, portalu ali oknu, prešteval številne zvonike in pogled usmeril v obljudeno pristanišče. Iz mesta se je odpravil do bližnje Fiese, Portoroža, Seče in področja solin. Odpeljal se je v Izolo in Koper. Povsod ga je poleg skicirke spremljal nepogrešljivi fotoaparat. Ničkolikokrat je pritisnil na sprožilec svoje kamere in pozneje na osnovi drobnih kontaktnih kopij izdelal številne gravure ter serijo barvitih monotipij. Fotografije so sčasoma pridobile avtentično dokumentarno vrednost. Filigranska bela risba je iz temne podlage grafične matrice izvabila kar nekaj poetičnih prizorov, še posebej v nočnih odsevih skromnih solinarskih hišk. Posebej pa si je dal umetnik duška pri ustvarjanju monotipij, ki jih je na osnovi fotografij pozneje izdelal v ljubljanskem ateljeju na robu Tivolija. Tako si je poletje podaljšal in misli na Piran prevedel v opojne barvne podobe.
Breda Ilich Klančnik
Miha Maleš (6. 1. 1903, Jeranovo nad Kamnikom – 24. 6. 1987, Ljubljana). Šolal se je na kiparskem oddelku umetno-obrtne šole v Ljubljani, Umetniški akademiji v Zagrebu, v privatni šoli Zu St. Anna na Dunaju ter študij leta 1927 zaključil na grafični specialki v Pragi (prof. F. Thiele in A. Brömse). Po diplomi se je vrnil v Ljubljano in se se še istega leta skupaj s stanovskim kolegom in prijateljem Stanetom Cudermanom prvič predstavil slovenski javnosti z razstavo v Jakopičevem paviljonu. Kot izjemen organizator je k razstavljanju pozneje pritegnil kolege z zagrebške akademije in povezali so se v skupino z imenom Četrta generacija. V skupini so bili poleg Maleša še Olaf Globočnik, Janez Mežan, Mira Pregljeva, France Pavlovec in Nikolaj Pirnat.
Maleš se je najprej uveljavil v grafiki, kjer je preizkušal najrazličnejše tehnike, v risbi, ilustraciji, oljnem in cerkvenem freskoslikarstvu. Svoje zamisli je uresničeval v keramiki, tapiseriji in tehniki vitraža. Ukvarjal se je tudi s fotografijo in leta 1937 ustanovil svojo lastno Bibliofilsko založbo. Pod njenim okriljem je izhajala prva slovenska likovna revija Umetnost.
Malešev likovni svet odlikujeta elegantna in lahkotna linija ter mehko lirično občutje. Posebno rad je zajemal iz bogatega folklornega izročila Slovencev in drugih narodov. V iskanju sozvočja forme in ritma je sledil fauvističnemu slikarskemu principu. Za svoje delo je prejel več priznanj in nagrad – najpomembnejša Prešernova nagrada mu je bila podeljena leta 1977. Velik del svojega opusa, ki sta ga skrbno uredila in popisala skupaj z ženo Olgo, je leta 1980 podaril rodnemu Kamniku ter ustvaril osnovo za bodočo Galerijo – zbirko Miha Maleš.
