Leonard Rachita je bil rojen leta 1952 v kraju Blăgești (Romunija). Leta 1975 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost Nicolae Grigorescu v Bukarešti, oddelek za kiparstvo. Po končanem študiju se je ukvarjal z ornamentalno dekoracijo, restavriranjem in organizacijo likovnih razstav. Različne štipendije so mu omogočile študijska bivanja v tujini. Ob razstavni aktivnosti, ki zajema osebne in kolektivne razstave doma in po svetu, je pomembna njegova simpozijska dejavnost. Kot kipar je sodeloval na številnih delovnih srečanjih po svetu. Leta 1986 je ustanovil združenje simpozijskih kiparjev, AISS (International Association of Sculpture Symposias), v sklopu katerega je prirejal srečanja in konference na temo kiparskih simpozijev oziroma raziskovanja tovrstne oblike ustvarjalnega dela v kontekstu sodobne umetnosti. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja. Umetnikovo raziskovanje plastičnih oblik se je sčasoma razširilo v prostor narave, s subtilnimi posegi v krajino, v igro svetlobe in sence, ki ju pogosto beleži tudi s pomočjo fotografskega objektiva. Leonard Rachita od leta 1993 živi in dela v Parizu.
Portoroška plastika sodi v serijo, ki jo je romunski kipar poimenoval Cikel občutene arhitekture. V njem je raziskoval odnos med dvema kategorijama, arhitekturo in kiparstvom. Značilna oblika teh objektov se tudi že z naslovom, Mastaba, simbolično navezuje na zigurate, religiozne stavbe starodavnih civilizacij Bližnjega vzhoda, in nagrobne piramidalne strukture egipčanskega zgodnjega obdobja. Rachitova interpretacija piramide je svojska. Enostaven kvadratni temelj – postavljen je na rahlo privzdignjeno železno konstrukcijo – v višinski nadgradnji razvije trapezoidno obliko z ravnim zaključkom. Vse štiri stranice piramide so enakomerno razčlenjene z vertikalnimi pravokotnimi slopi. Kipar je v kompaktnosti strukture in nedotakljivosti jedra nedvomno uspel ujeti bistvo istrskega kamna. V tej strogi, zaprti in nefunkcionalni formi Rachita ohranja spominske plasti človeške kulturne zgodovine, kakor tudi navezanost na elemente tradicionalne podeželske arhitekture domače Transilvanije. Avtor razume kiparstvo kot umetnost, ki je skupaj z arhitekturo sposobna oplemenititi javni prostor ter mu vtisniti poetične in emotivne razsežnosti.
