Everything is) Not What it Seems  / Vse ni tako, kot se zdi | 
20. avgust – 25. september 2022 | 
NITJA Center za sodobno umetnost, Lillestrøm/Oslo, Norveška | 

Sodelujoče umetnice in umetniki: Primož Bizjak (Slovenija), Vincent Ceraudo (Francija), Nemanja Cvijanović (Hrvaška), Andrea Fraser (ZDA), Meta Grgurevič (Slovenija), Anawana Haloba (Zambija/Norveška), Einat Cohen (Izrael), Corinne Mazzoli (Italija), Ane Mette Hol (Norveška), Emil Memon (Slovenija/ZDA), Hanna Filomen Mjåvatn (Norveška) & Kira Senkpiel (Nemčija), Nika Neelova (Velika Britanija), Kathryn Smith (Južna Afrika), Andrej Škufca (Slovenija), Lučka Šparovec (Slovenija), Robert Watts (ZDA).

SPOROČILO ZA JAVNOST

Sodelujoče umetnice in umetniki: Primož Bizjak (Slovenija), Vincent Ceraudo (Francija), Nemanja Cvijanović (Hrvaška), Andrea Fraser (ZDA), Meta Grgurevič (Slovenija), Anawana Haloba (Zambija/Norveška), Einat Cohen (Izrael), Corinne Mazzoli (Italija), Ane Mette Hol (Norveška), Emil Memon (Slovenija/ZDA), Hanna Filomen Mjåvatn (Norveška) & Kira Senkpiel (Nemčija), Nika Neelova (Velika Britanija), Kathryn Smith (Južna Afrika), Andrej Škufca (Slovenija), Lučka Šparovec (Slovenija), Robert Watts (ZDA).

 

(Everything Is) Not What It Seems / Vse ni tako, kot se zdi je mednarodni projekt Obalnih galerij Piran v produkciji Centra za sodobno umetnost – NITJA iz Lillestrøma, ki ga osrednja galerijska ustanova v slovenski Istri soorganizira v sodelovanju z norveškim partnerjem. Med izbranimi likovnimi deli je  na razstavo uvrščen izbor umetnin iz javne zbirke Obalnih galerij Piran, dela iz javne zbirke UGM Maribor ter dela iz  več slovenskih in mednarodnih zasebnih zbirk (med drugimi Noire Gallery Torino, Collection NGH, Mengeš).

Razstavo je zasnovala, razvila in oblikovala Mara Ambrožič Verderber, direktorica Obalnih galerij Piran, na povabilo Centra za sodobno umetnost – NITJA. Koncept razstave se dotika vprašanj in tem, ki raziskujejo, kaj se dogaja onkraj vidne realnosti stvari, o čemer je kustosinja poglobljeno že razmišljala v svojem istoimenskem kritiškem eseju, objavljenem v katalogu Momenta – Biennale de l’Image (Kerber Press, Berlin/Montreal, 2017).

Ob razstavi, ki bo odprta v soboto, 20. avgusta 2022 v centru NITJA, bomo za širšo javnost, strokovno publiko in medije pripravili:

  • Protokolarni sprejem v petek, 19. avgusta, od 11.00 do 12.30;
  • Javno otvoritev razstave v soboto, 20. avgusta, od 13.00 do 17.00;
  • Vodstvo po razstavi v nedeljo, 21. avgusta, od 16.00 do 17.00. Vodila bo mednarodna gostujoča kustosinja Mara Ambrožič Verderber v dialogu z umetniki in umetnicami (Meta Grgurevič, Anawana Haloba Corinne Mazzoli, Ane Mette Hol, Hanna Filomen Mjåvatn & Kira Senkpiel in Andrej Škufca).

Projekt je bil zasnovan kot potujoča razstava in bo razširjena v vsakem muzeju ali lokaciji, ki bo projekt gostila, tako da bo povabila lokalne umetnike in mislece k raziskovanju zaznanega. V letu 2023 bo razstava postavljena v Mestni galeriji Piran in drugih razstavnih prostorih (sledila bo naknadna napoved).

PRENESI DATOTEKO
Informacije-tisk-NITJA-SLO.pdf (pdf, 2MB)
Članek o razstavi v časopisu Delo (.pdf, 244kB)

SPREMNO BESEDILO OB RAZSTAVI

Mara Ambrožič Verderber

Razstava (Everything Is) Not What It Seems / Vse ni tako, kot se zdi vključuje izbor umetniških del šestnajstih umetnic in umetnikov, uveljavljenih na svetovnem umetniškem prizorišču. Na izviren način nam predstavlja idejo, da je naše znanje o svetu nepopolno in negotovo ter da so naša najgloblje zakoreninjena prepričanja o realnosti morda napačna ali vsaj skrajno naivna (Carlo Rovelli). Posveča se prav naši sposobnosti, da pogledamo onstran običajno vidnega z namenom, da poskušamo razumeti mehanizme, ki obvladujejo naša dojemanja vsakdanjega življenja.

Namen razstave je, da posreduje jasno in razumljivo sporočilo, da se opazovalci in udeleženci razstave zavejo procesov v zakulisju in da je vse, česar smo se v življenju naučili, organizirano na podlagi dokazov in podatkov iz neke dane preteklosti. To védenje nam je bilo posredovano s pripovedjo in drugimi viri informacij, na primer prek vizualnih podatkov in drugih posnetkov, ki tvorijo približke objektivne realnosti (Georges Didi-Huberman). Prav zaradi zavedanja omejitev vizualnega gradiva tudi razumemo, da lahko z našo ustvarjalno sposobnostjo razstavimo katerikoli imaginarij podob in opazujemo učinek te dekonstrukcije na zavest ljudi, v iskanju bolj objektivne interpretacije sedanjosti in mirnega medsebojnega sobivanja.

Meje tega, kar mislimo, da poznamo, bodo izzvala umetniška dela, ki so bila zasnovana v raziskovalnem duhu in z uporabo medijev, ki gledalcu ponujajo izkušnjo, ki je hkrati znanstvena, duhovita, lepa in povsem dostopna širši javnosti. Izbrana dela umetnikov in umetnic so plod njihove raziskovalne metodologije; že v samem izboru lahko vidimo potek samega opazovanja, vendar ne v procesu oblikovanja dokončnega odgovora. S skoraj znanstvenim pristopom do restitucije podobe uporabljajo, izumljajo, ekstrahirajo in si prisvajajo predmete (gibljive skulpture, keramike), podobe (fotografije, slike, risbe) in knjige (besedila, podatki) ter vrsto tehnik, da s sinhronim nastopom povzročijo premik v našem doživljanju, razbiranju njihovih pomenov.

Njihova dela generirajo alternativno znanje in spodbujajo opazovalca, da podvomi v navidezno zanesljivost sveta, ki je dejansko utemeljen na prepletu kodiranih pravil, posredovanih  globalnih trendov in stereotipov. Na tak način je opazovalec pozvan, da dano realnost pogleda na drugačen, nov način.

Razstava tako sporoča, da imajo podobe sposobnost: lahko očarajo in zavajajo, obnavljajo spomin na zgodovinske podvige, razsvetljujejo in odpirajo celo vrsto aktualnih družbeno-političnih vprašanj. Podoba ima moč, da poda stališče in da postane orodje v procesu analize, izpodbijanja in rekonfiguracije, ter tako spodbuja nova poustvarjanja in svobodne načine razumevanja naše zgodovine in sodobnega sveta.

Filozof in fotograf John Berger svari, da če s podobami profaniramo tisto, kar naj se ne bi, lahko postanejo orodje v procesu emancipacije od vizualnih strategij in političnih ideologij, ki se jih uporablja za nasilno trgovanje s kulturo in umetnostjo, in celo njuno pospešeno industrializacijo in politizacijo. Razstava opozarja, da je dandanes to bolj pomembno kot kadarkoli prej; umetniško domišljijo in imaginarij podob je treba obravnavati predvsem kot mesto odpora, kot sredstvo, ki vsebuje potencial, da izzove naša prepričanja in prebudi občutek, da si je možno predstavljati nove pokrajine in izvirne oblike realnosti.

Osrednji del razstave je instalacija Sintetična ničla avtorja Andreja Škufce. Izdelana je iz črnega sintetičnega materiala s sijočo površino, ki nas spominja na neskončne cevi, napolnjene z nafto. Te se vijejo skozi prostor, ki ga polnijo kot nepotešene potrošniške težnje, ki so pripeljale do grožnje nerazgradljive plastike svetovnih razmer. To umetnino bi lahko razumeli tudi kot metaforo za virtualni (pod)svet, kjer soobstajata javno dostopni internet in »temni splet« (t.i. dark web), kjer se odvija paralelno življenje.

Med stvaritvami drugih umetnikov so v središču pozornosti zvočno delo Anawane Halobe in risbe Nemanje Cvijanovića, kjer se izkazuje neposredno kritičen pristop do političnih strukturnih sistemov, medtem ko se Vincent Ceraudo ukvarja s posebno zanimivim, nelagodje vzbujajočim pogledom na izpraznjene urbane pokrajine. Te so plod kapitalističnega pohlepa, ki je megalomansko utopijo spremenil v svoje nasprotje, v urbano distopijo. Čista energija in street abstrakcija pa sta osnovni smernici diptiha Emila Memona.

Ob nadaljnjem pregledu razstave lahko v delih Ane Mette Hol začutimo fascinacijo nad optiko in gibi ter doživimo študije naravnih pojavov, kot sta svetloba in tema. Le-te so osnova tudi za dela Primoža Bizjaka, ki prek nočnih fotografij v carrarskih kamnolomih poetično prikazujejo intenzivno izkoriščanje tega neobnovljivega naravnega vira. Zapisovanje časa in njegovo nadzorovanje sta osrednji temi kinetične umetnine Mete Grgurevič, ki iluzijo o neminljivosti preučuje z mehaniko in drugimi tehnološkimi prijemi.

Srečali se bomo tudi z deli Roberta Wattsa (1923–88), najbolj znanega po svojem delovanju v ikonični umetniški skupini FLUXUS, v njenih konceptualnih in igrivih enigmah. Dekodifikacija matematičnega rebusa umetnice Einat Cohen je rdeča nit dveh keramičnih skulptur, ki opozarjata na politično in družbeno razdvojenost na Bližnjem vzhodu. Kathryn Smith in Andrea Fraser se predstavljata z dvema raziskovalnima umetniškima projektoma, zaključenima v obliki knjižnih izdaj. Andrea Fraser analizira javno-zasebno politizirano strukturo ameriških muzejev, Kathryn Smith pa s forenzičnim pristopom, ki je analitičen in podroben, obravnava podatke o izjemno težkih tematikah, kot je npr. izginotje oseb v Južni Afriki.

Osrednje teme razstave bomo raziskovali tudi skozi performans in ples. Hanna Filomen Mjåvatn in Kira Senkpiel bosta izvedli novo koreografijo, skozi katero bosta razmišljali o strukturah moči znotraj družbene piramide, performans Corinne Mazzoli pa bo v sodelovanju z akterji in aktivisti iz lokalne skupnosti Lillestrøma raziskoval fizične zapreke, ovire in pregrade v javnem prostoru ter »ograjevanje« naseljenih delov mesta.

To je le nekaj od številnih umetnikov, predstavljenih na razstavi, katerih dela sprožajo poglobljeno (samo)refleksijo in vabijo k ogledu tega večplastnega senzoričnega doživetja, ki lahko deluje tudi kot nekakšen vizualni zapis poskusov razumevanja omejenosti znanstvene in humanistične paradigme. Umetniški imaginarij, ki se tu pojavlja, izziva naša prepričanja o realnosti in vsebuje moč za oslabitev totalitarnega primeža pogleda, ki je edini način za dosego emancipacije in spoznavanja neraziskanih meja in resnic naše civilizacije.

VEČ O UMETNIŠKIH DELIH IZ ZBIRK OBALNIH GALERIJ PIRAN

Obalne galerije Piran (OGP) so osrednja galerijska ustanova v Slovenskem Primorju, s statusom pokrajinskega muzeja likovne umetnosti od druge polovice 20. stoletja dalje. S svojo intenzivno razstavno dejavnostjo ter širjenjem znanja in kritičnega razmišljanja o umetnosti  krepi vlogo spodbujevalca visoke estetske izkušnje, zlasti v artikulirani ponudbi trendov domače in mednarodne sodobne likovne umetnosti v vseh njenih, tudi najbolj skrajnih izraznih oblikah.

Zato je tudi njen, v depojih hranjen umetnostni fond raznolik in bogat. Sestavljajo ga slike, grafike, risbe, skulpture, fotografije, plakati, akvareli, videi, knjige umetnikov in drugo. Glede na način pridobitve so ti predmeti, kot subjekti z lastnim pomenom in umetniško vrednostjo, uvrščeni v zaključene tematske sklope, zbirke.

Mednarodna odprtost OGP je v preteklih desetletjih z donacijami iz tujine omogočila širjenje in bogatenje umetniškega fonda. Govorimo o mednarodni zbirki Laboratorij avantgarde, ki jo sestavljajo podarjene  umetnine  italijanskega  zbiralca Francesca Conza. Francesco Conz (1935-2010) iz Verone, lastnik arhiva mednarodnega umetniškega gibanja Fluxus in drugih avantgardnih gibanj, je konec devetdesetih let v sodelovanju z OGP zastavil in izpeljal nekaj odmevnih razstavnih projektov in donacij. Gre za grafično serijo Flux-Med Američana Roberta Wattsa in Zadnjo večerjo avstrijskega umetnika Hermanna Nitscha.  V svetu ni veliko muzejev, ki hranijo dela mednarodnega umetniškega gibanja Fluxus (Dunaj, Stuttgart, Los Angeles, London, New York, Zagreb …). S to dragoceno donacijo je bilo OGP na deklarativen način izkazano priznanje za njihov odmeven in mednarodno odprt razstavni program.

Med pomembnejše zbirke se nedvomno uvršča  tudi Zbirka Meduza. Njeno ime se neposredno navezuje na logotip OGP v obliki stilizirane glave grške boginje. Mitološka Meduza je s svojim pogledom okamnela vsakogar, ki jo je pogledal, zato je Meduza  tudi svojevrstna  prispodoba za  sodobno vizualno umetnost, ki najpogosteje očara, privlači, velikokrat pa ustvarja nelagodje in odpor. Tako ali drugače, ljudje pred njo ostrmijo. Meduza je tudi ime enega od razstavišč OGP, ki v starem mestnem jedru Kopra vse od svoje ustanovitve v letu 1972 deluje kot odprt in komunikativen prostor, vozlišče različnih idej in pobud, namenjen domačim in mednarodnim ustvarjalcem, s poudarkom na mladih avtorjih. Ravno vsebinska odprtost delovanja te galerije je ustvarila razmere, ugodne za nenehno dopolnjevanje likovnega fonda. Zbirka je tako rezultat  živahne razstavne aktivnosti, skozi katero galerije spremljajo in  vrednotijo aktualne umetniške tokove  in opuse izbranih umetnikov, ki so zaznamovali obdobje zadnjih desetletjih prejšnjega in začetke tega stoletja.  Zato velik del hranjenega umetniškega gradiva predstavljajo dela pomembnih domačih in tujih avtorjev starejše generacije, med katerimi so dela Christa & Jeanne-Claude, Ivana Kožarića, Mimma Paladina, Braca Dimitrijevića, Günterja Brusa in drugih. Zadnja leta se ta fond intenzivno dopolnjuje z imeni obetavnih mlajših avtorjev, med njimi je tudi slovenska umetnica Lučka Šparovec.

Osredotočenost na umetniško produkcijo južne Primorske in zamejstva od druge polovice prejšnjega stoletja dalje opredeljuje koncept Zbirke primorskih likovnih umetnikov. Sestavljajo jo izbrana dela avtorjev, katerih ustvarjalnost je vezana na južno Primorsko, območje delovanja naše institucije. Osnova za zbiranje je programska usmeritev galerij, ki je v preteklih letih z obsežnimi preglednimi in retrospektivnimi razstavami predstavila vse ključne primorske ustvarjalce. Zadnja v seriji takih kompleksnih projektov je bila razstava Emila Memona. V Kopru rojenemu vizualnemu umetniku in glasbeniku, ki je desetletja živel in ustvarjal v New Yorku, so OGP ob njegovi vrnitvi letos pripravile veliko pregledno razstavo. Nekaj izbranih del z omenjene razstave, ki jih je avtor doniral galerijam, je dopolnilo fond Zbirke primorskih likovnih umetnikov.

Svojevrstni po vsebini in zvrsteh sta Zbirki mednarodnega slikarskega oziroma keramičnega Ex tempora Piran. Dela teh zbirk so bila pridobljena z odkupi na tradicionalnih srečanjih slikarjev in keramičarjev. Tekmovalno naravo teh prireditev pojasnjuje že ime, ex tempore, v latinščini »brez priprave«. Udeleženci so izzvani, da v kratkem času (nekaj urah ali dnevih) ustvarijo izdelek, ki združuje v sebi idealno ravnovesje izvirnosti umetniškega izraza in spretnosti v tehniki izbrane discipline. Nato strokovna žirija izbere najboljša dela, njihovi avtorji pa prejmejo nagrade. Slikarski ex tempore od ustanovitve dalje (1966) priteguje številne udeležence, predvsem ljubiteljske slikarje, med katerimi je veliko akademsko formiranih slikarjev, pa tudi mladih ustvarjalcev na začetku ustvarjalne poti. Gre za odmevno in zelo obiskano manifestacijo OGP, ki pušča vidno sled v likovnem življenju Slovenskega Primorja. Druga prireditev, Ex tempore keramike, pa je v časovno omejen obdobju, med leti 2000 in 2015, spodbujala predvsem likovno snovanje v glini. Znotraj fonda te zbirke izstopajo dela mednarodnih avtorjev, med katerimi je tudi izraelska umetnica Einat Cohen.

Pripravila: Dr. Majda Božeglav Japelj, muzejska svetnica in skrbnica zbirke JZ OGP