Emil Memon, Saintly Body | Galerija Loža, Koper | 4. 2. 2022 – 30. 5. 2022 | Odprtje: 4.2.2022, h 18.00 | 

Posebna gostja: Natsumi K. Goldfish (Tokyo/ New York)

Na večmedijsko ustvarjanje Emila Memona lahko gledamo kot na skupek fragmentov nekega kontinuiranega razmišljanja, izkušenj in prakse. Vsak projekt je konceptualno zasnovan in zmerom vezan na neko referenco in idejo. Kot tak lahko stoji sam zase, hkrati pa se povezuje v širši horizont njegove ustvarjalne prakse, kjer se materializirajo in družijo slikarstvo, performativnost, muzika, poezija, glas in gibljiva podoba. Kot dopolnitev, nadgraditev ali kontrapunkt. Kaj nam torej pripoveduje umetnik? Svoje zgodbe, lahko rečemo. Zgodbe o videnem in doživetem
Pobuda lahko pride od marsikje in marsikdaj. Hrušč pristanišča, mir vinograda, brum velemesta, pot z vlakom, pogled na morje, samotne nočne ulice SOHA, srečanje, knjiga, pogovor, film, predavanje … Preteklosti ne pušča za seboj in je ne izganja. Preteklost je tudi sedanjost. Sledovi ostajajo, s prestopom iz enega kulturnega okolja v drugo, iz enega medija v drugega, se plastijo in prestopajo v druge razsežnosti.

Upodobitvena dvojnost slik na seriji treh slik z naslovom Triptih ŠKUC iz zgodnjih osemdesetih let se nadaljuje in preslika v prostorsko postavitev v Galeriji Loža. Pravzaprav pa je šlo zmerom tudi za trojnost, vezano zlasti na kontekst in izhajajočo iz vsakokratnega umetnikovega okolja, študija in izkušenj: »italijanska svinčena leta v Firencah konec 70-ih let, »alternativna kultura« v Ljubljani na začetku 80-ih let, newyorška »urbana distopija« od zgodnjih 80-ih let naprej s spektakularnim umetnostnim prizoriščem vse do danes. Vedno in povsod na margini: kontrakultura, subkultura, politična umetnost, grafiti, klubi …

Tudi prostori tokratne razstave so trije, Titov trg pred galerijo, stopnišče in razstavni dvorani. Na razstavo nas napotuje instalacija pred vhodom v galerijo, ki se veže na portoroško formo vivo, na odloženo razvalino, sled in okrušek. Sam naslov Consolidation of the West pa začrta tudi premislek o namišljeni prevladi zahodnega sveta in ga konceptualno umesti v razstavo. Ko stopimo na stopnišče, nas zbode pogled igralke Yuko Torihara v vlogi Yukia Mishime iz Memonovega filma. Više na stranski steni pa je nameščen Triptih ŠKUC št.1 – izgubljena slika, najdena po štiridesetih letih, v vsej lepoti svojega trenutnega stanja in z dolgo in napeto zgodbo.
Razstavni dvorani sta zasnovani v dvojnosti od male intimne do velike spektakelske.

Medijske podobe se izmenjujejo s prizori iz Memonovih filmov in videov, koncept abstrakcije stopa v razmerje do prizorov lastnega sveta. Ki je (bil) svet rock 'n' rolla, klubov, galerij, ulic, nebotičnikov, kavarn in barov. Svet koncertov, razstav, instalacij, projekcij, filmov, knjig, slik in objektov. Svet plakatov, grafitov, plošč, filmskih prizorišč in domačih zabav. Upodobitvene in uprizoritvene tehnike, postopki, izrazna sredstva in materiali pripadajo širokemu referenčnemu umetnostnemu spektru: slikarstvo ostrega roba (hard edge), barvnega polja (colour field) in grafitov, all over, spray paint, nova podoba (new image) in pop art, pa eksperimentalni film, glasbeni video, najdene podobe (ready made), foto realizem in apropriacijske taktike, kolaž in asemblaž, ambient in instalacija … Srečujejo in izmenjujejo se monokromatska raba črne in rdeče barve, postopek barvnega kapljanja (dripping), materialnost in objektnost kosov, pa še estetika risbe in sevanje ekranske podobe. Tu so ranljivost in lepota telesa, poetika črte in črke, krhkost besede in obraza.

Memonov odnos do umetnosti je konceptualen in ima izrazno širino. Dvodimenzionalnost se preliva v prostorskost in slikovitost. Vmes sta mentalnost in zgoščena energija. Dvojnost medijskih podob in podob umetnikovega lastnega sveta ima podlago v abstrakciji in estetiki vizualnosti, v potezah in barvah, v kompoziciji in razmerjih. Nekatere podobe od prej so zdaj v novih formatih in drugačnih konstelacijah. Slike in risbe, objekti in gibljive slike se počutijo dobro skupaj v prostoru. Ustvarjajo atmosfero gostoljubja, medse sprejmejo umetnine Natsumi K Goldfish in poezijo Emilovega brata Vladimirja Memona, predstavijo poezijo, film in glasbo umetnika. Ne izključujejo, so odprte in prijazne, prav podobno kakor njihov snovalec. Tako lahko vidimo to razstavo. Ali pa kot revizijo in refleksijo razstav, ki jih je umetnik videl, kuriral ali analiziral, dogodkov, ki jih je doživel, izkušenj, ki si jih je pridobil, umetnikov in glasbenikov, ki jih je spoznal in z njimi sodeloval, in pa slik, ki mu jih še ni uspelo prepeljati čez Atlantik.

Ob prvi razstavi Emona Memona v rojstnem Kopru, ki preskakuje sem in tja v času štiridesetih let njegove umetniške prakse, velja dodati še tole: Ni prav veliko umetnikov slikarjev, ki bi bili tudi glasbeniki, pisci besedil in pevci svojih komadov. Še manj je takih, ki bi se preizkusili tudi v filmskem mediju. Zlasti pri nas ne. Emil Memon je sodeloval z glasbeniki s celega sveta, uprizoril manjše in večje koncerte, hkrati pa je naredil vrsto kratkih filmov in video del, zmerom povezanih z njegovo glasbo in poetičnim besedilom. V zadnjem desetletju je zasnoval igrani film Mishima Film. Scenarij in snemalno knjigo je natančno izdelal, narisal kadre in napisal dialoge ter k sodelovanju povabil prijatelja, filmskega režiserja Pawla Wojtasika – z igralkami so posneli za več ur materiala. Na razstavi bomo videli grobo montažo, dokončanje filma pa zaenkrat stoji. Morda Emilu Memonu mu kmalu pride nasproti kakšna produkcijska hiša, kakor mu je Dallas Records, založnica njegove plošče Saintly Body, ki jo bo imel kmalu priložnost predstaviti tudi na koncertu v portoroški galeriji Monfort.

Barbara Borčić

Emil Memon: Bio

Emil Memon je vizualni umetnik in glasbenik, ki živi v New Yorku in Kopru. Šolal se je na likovnih akademijah v Firencah (Academia di Belle Arti – BA iz slikarstva) in Ljubljani (ALU – specialka za prostorsko oblikovanje in grafiko), specializacijo »MFA in New Forms« pa je zaključil na Pratt Institute (New York) kot Fulbrightov štipendist. Aktiven je tudi kot pisec kritik in kustos mednarodnih skupinskih razstav. Njegova dela so v zbirkah: Free Tibet House (NYC), ICC (International Criminal Court) v Hagu in (ameriških) privatnih zbirkah in v arhivu Postaja DIVA (SCCA-Ljubljana).

Ustvarjanje je zanj konceptualni akt, s katerim spodbuja družbeno zavest in kritičnost, hkrati pa gre za estetsko prakso, ki deluje v povezavi z določeni kontekstom. Zanj so bila zmerom značilna povezovanja medijev in umetniških govoric. S svojo raznoliko in večmedijsko umetniško prakso tematizira modernizem in popularno kulturo. S pop estetiko slika logiko kapitalizma.

Po njujorških galerijah in klubih je delal instalacije in ambiente in imel koncerte in performanse (Club 34, Club USA, Super Club, Limelight, The Tunnel, The Roxy, Danceteria…). Poleg instalacij, slikarstva in grafike se ukvarja s filmom (Super8) in videom ter glasbo. Samostojno ali v sodelovanju z newyorškimi glasbeniki je izdal več CD plošč in glasbenih videov. Trenutno ustvarja svoj prvi igrani film z naslovom Mishima Film v sodelovanju s Pawlom Wojtasikom, umetnikom, filmskim režiserjem in direktorjem fotografije. Napovednik za film je na ogled na https://vimeo.com/216625964

Po vrnitvi v Slovenijo se je s samostojno razstavo v Ljubljani med letoma 2019 in 2021 predstavil kar štirikrat: Three Steps to Madness. Social Sculpture and Other Short Stories v Projektni sobi SCCA je bila večmedijski prikaz njegovega raznolikega ustvarjanja: prostorske instalacije, video projekcije, skulpture, plakati, printi in objekti. Mishima Film A Killer Show v GalerijiGallery je bil predstavljen projekt Mishima Film z napovednikom, foto prizori iz filma, printi, fotografije, risbe in slike, ki so nastali v procesu delanja filma. Grobo montažo filma je predvajal v isti galeriji ob zaključku razstave. Pri naslednji razstavi s pogovorom z naslovom Once upon a time in NYC v isti galeriji je sodeloval z mednarodno uveljavljeno ameriško umetnico Colette Lumiere. Leta 2021 se je predstavil v galeriji Cirkulacija 2 z razstavo Graffiti, prostorsko predstavitvijo na temo grafitov in s solo koncertom.

Projekti/razstave (izbor)

V osemdesetih letih je imel več samostojnih razstav v Jugoslaviji (npr. Galerija Škuc Ljubljana, Galerija suvremene umetnosti, Zagreb, Galerija SKC, Beograd – 1981,1982), pozneje je sodeloval na skupinskih razstavah po svetu (New York, Berlin, Miami, Bogota, München, Ljubljana, Washington DC, Berlin, Miami, Bogota, Beograd, Hague, Manchester, Los Angeles, Ottawa, Lugano); med drugim tudi v Duke University, NC; Manchester Community College, CT; Museum School, Boston; Pratt Institute Brooklyn, NYC; Museum School in Boston; Civilian Warfare Gallery, East Village, NYC, First East Village Film Festival, Limbo Lounge, Kenny Schachter’s Flamingo East Shows, NYC; Escape from Alkatraz, Williamsburg Art and Historical Center Gallery, Brooklyn, NYC; Tribes Gallery, NYC; The Nippon Club Gallery, NYC; Lace Gallery, Los Angeles; UnionDocs, Brooklyn,NYC; NYC; Bushwick Open Studios, Brooklyn,NYC; TrashArt und XXL (kustos ADLER A.F), Neurotitan, Berlin – München, DUMBO ART Happening, NYC,.

Kot član umetniške skupine ATW je sodeloval v newyorški galeriji PS.1 (1990) in s projektom Inbetween na beneškem bienalu (1994).
V sodelovanju z umetnikom Tobiasom Putrihom je naredil DC/Project kot stalno postavitev v Slovenski ambasadi v Washingtonu (2009).

Skupinske razstave v Sloveniji (2015-2019)

V Sloveniji je v zadnjih letih sodeloval na razstavah in projektih: Mednarodna fotografska razstava Živeti/Live (Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec, 2015); Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča (kustosa: B. Borčić in Igor Španjol), MSUM – Muzej sodobnih umetnosti Metelkova (Ljubljana, 2017). Vključen je bil v program slovenske video umetnosti (SCCA-Ljubljana): Povratna zanka (kuratorka Ida Hiršenfelder), predstavljen na medijski fasadi MSU – Muzeja suvremene umetnosti (Zagreb, 2014); Postaja DIVA predstavlja III (kuratorka Barbara Borčić), prikazan v: Lace Gallery (Los Angeles, 2016), Union Docs (New York, 2016), Slovenska kinoteka (Ljubljana, 2017), Ob nekem času, na nekem mestu (Peter Cerovšek izbor iz Postaje DIVA), v okviru Noč kratkih filmov, Slovenska kinoteka (Ljubljana, 2017); VideoDvorišče.2, Galerija Škuc (Ljubljana, 2020).

Kustos/ Pisec

Aktiven je tudi kot pisec in kustos mednarodnih skupinskih razstav:

42 23rd art show at multiple floors of 23 St. Townhouse in NYC, 1994;
The Von Show, Armory Week, NYC, 2012 (http://vonshowart.blogspot.com/;
HyperAbstraction, Armory Week / SoHo, NYC, 2013 (http://hyperabstraction.blogspot.com/);

In skupaj s Kyoko Sato Ono: Japanese and Contemporary Art, The Nippon Gallery, NYC, 2014 (http://japonismcontemporaryart.blogspot.com/) and The History of the World Vol.2, The Week of Frieze Art Fair in New York, SoHo, NYC, 2015 (http://how2artshow.blogspot.com/).

Objave tekstov:

Emil Memon: Diamantna serija, Likovne besede, št. 89-90, 2009

http://blog.geismar.net/2018/03/nice-text-and-review-by-emil-memon-on.html

https://www.tribes.org/web/2008/06/21/richard-prince-at-the-guggenheim-museum-by-emil-memon

Objave v medijih

Barbara Borčić, M'Zin, Likovna umetnost (Indok), Ljubljana, 1991, št. 6
Matej Mljač, Umetnost je matematika. Emil Memon, Slovenec v New Yorku, Mladina, 12. 3. 2001 

https://www.mladina.si/104251/umetnost-je-matematika/

Meta Česnik, Portret: Emil Memom v New Yorku, TV Slovenija 1, Osmi dan, 26. 2. 2009

https://4d.rtvslo.si/arhiv/osmi-dan/29233089

Miha Colner, pogovor z Emilom Memonom, Radio Študent, Art-Area 162, 22. 12. 2010

http://old.radiostudent.si/article.php?sid=26009 SLOVENCI PO SVETU

Sebastijan Kopušar, Emil Memon. Nima sreče s svojimi deli, Slovenske novice, Slovenci po svetu, 26. 6. 2012

https://www.slovenskenovice.si/bulvar/domaci-trac/nima-srece-s-svojimi-deli

Slovenian artists Tobias Putrih and Emil Memon display their innovative work, Washington Life Magazine, June 2007

http://washingtonlife.com/issues/june-007/diplomatic_dance/page124.php

J. Š. A., Med Japonci tudi Slovenci, Delo, 5. 2. 2014

https://www.delo.si/kultura/razstave/med-japonci-tudi-slovenci.html

Making History Bushwick, NYC: Independent Publisher, 2016

http://www.pattyfab.com/making-history-bushwick-1/

Blaž Maljevec, Emil Memon: “New York je bil včasih drugačen", Radio Koper, Primorci po svetu, 20. 9. 2018

https://www.rtvslo.si/radiokoper/zgodbe/emil-memon-new-york-je-bil-vcasih-drugacen/466478

Urška Savič, Memon in Molier, Radio Študent, Kulturne novice, 1. 3. 2019

https://radiostudent.si/kultura/kulturne-novice/memon-in-moliere

Meta Česnik, Emil Memon v Projektni sobi SCCA, RTV Slovenija, Kultura, 1. 3. 2019

https://4d.rtvslo.si/arhiv/kultura/174599114

Damjana Kolar, Deset kulturnih dogodkov od četrtka do nedelje, Mladina – Kultura, 28. 2. 2019

https://www.mladina.si/189764/deset-kulturnih-dogodkov-od-cetrtka-do-nedelje/

Antonio Saccone, Parliamo di graffiti, intervista l'artista capodistriano Emil Memon a proposito dei graffiti (Radio Capodistria, Calle degli orti grandi, 3.1.2021)

https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174834092?s=radio_ita

Natsumi Goldfish: Bio

Natsumi Goldfish je japonska umetnica s sedežem v New Yorku, ki je bila rojena in vzgojena na obrobju Tokia na Japonskem.

Kraj, kjer je odraščala v otroštvu, se je uvrščal nekam vmes, med urbano in primestno območje, kjer sta sobivali urbana kultura in narava ter številni različni elementi. Okolje, ki jo je obdajalo, ji je omogočilo, da je odraščala v harmoniji z naravo in verjela v pluralizem ali v nekaj podobnega ideji, da naj bi bila kot pripadnica človeške vrste v skladu z osnovno resnico vesolja.

Natsumijine stvaritve so del poti njenega iskanja razlik in (prehodnih) meja med ljudmi in nečloveškimi živalmi. V svoje delo pogosto vključuje vsakdanje umetelne predmete, kot so kopalne kadi, akvariji in okna, pa tudi (preparirane) živalske primerke, ki so zanjo simboli človeškega duha oz. humanizma.

»Če je ljubezen bistvo življenja, je življenje bistvo moje umetnosti.
Moje delo odraža moje vsakdanje življenje, ne kot ogledalo, ampak kot površina zvalovanega ribnika.
Moje ustvarjanje temelji na mojem zanimanju za človeško vedenje, ki se izraža s kretnjami, dejanji in navadami, ki izhajajo iz zavestnih in nezavednih stanj duha. Že od malih nog so me navduševali ljudje kot edinstvena bitja, ki živijo in umirajo za svoj um, domišljijo in stvaritve. Okno je simbol človeške narave, tako kot mnoge druge oblike v mojem delu. Moje večne sanje so aktivirati in delati tisto, kar je senzualno in duševno, kar vpliva na um, čustva, prepričanja, sanje, domišljijo in značilnosti posameznika.
Umetnost je kot vojna, saj ima močan vpliv na um, le da ni uničujoča.
Moj vseživljenjski izziv je še naprej ustvarjati kot Japonka, ki je odraščala na Japonskem v japonski družini, obkrožena samo z Japonci in z japonskim jezikom, pravom, skupnim občutkom za skupnost, kulturo in tradicijo ter kot oseba, katere življenje in ves svet sta bila enkrat celovito zaključena in popolna v njeni domovini. Z opazovanjem družbe in upodabljanjem človeške narave z razdalje je moj cilj posredovati izvirne poglede oz. perspektive na stvari, ki so relativno neznane, nerealizirane, skrite, prepovedane ali pozabljene, a so kljub temu prisotne v vsakdanjem življenju.«