Anja Jerčič Jakob: Periferija |
Mestna Galerija, Piran |
23. oktober 20 ‒ 22. november 2020
Anja Jerčič Jakob, slikarka in grafičarka srednje generacije slovenskih umetnikov, je od samih začetkov svoje ustvarjalne poti zavezana naravi in njenim mnogovrstnim pojavnim podobam. Izkušnjo opazovanja prostorov narave pretaplja v motivno zaokrožene cikle slik različnih formatov in nosilcev, ki se z uporabo živih rastlin in objektov občasno selijo v fizični prostor. Njene slike nas v svoji “čutni nazornosti, formi in snovnosti”, kot je nekje zapisala, opomnijo na krhko bivanjsko ravnovesje sodobnega človeka z naravo in njegov zavestno izkoriščevalski odnos.
Jerčičeva pri svojem delu zagovarja moč slikarskega jezika. Zaveda se, da zaradi preobilice podob, tako imenovane vsesplošne estetizacije sveta, ki vsakodnevno preplavlja naš resnični in virtualni svet, slikarstvo vedno teže najde svoje pravo mesto. Zdi se, da igublja stik s simbolično, metaforično in reprezentativno vrednostjo v umetnosti. Zato njena odločitev in vztrajanje v tej zvrsti ter pogosta uporaba tradicionalnih načinov slikanja (mdr. olje z jajčno tempero), s katerimi uspeva v vsebinsko-formalnih pristopih obnavljati sugestivno moč naslikanih podob, prikazati nevidne stvari, producirati enigme. Spodbuja nas, da pogledamo onkraj samoumevnega in skušamo dojeti prisotnost drugačnega, paralelnega sveta, ki ga ne obvladuje zgolj gledanje, temveč globlji razmislek, refleksija. Pravzaprav ustvarja v nas potrebo po takem slikarstvu, ki kot neukrotljiva zver preprosto mora obstajati, da bi rešila pozitivno podobo sveta.
V seriji najnovejših slik nadaljuje z obrobnimi prizori gozdnih površin, ki jih dopolnjuje s svežimi podobami poljske krajine. Najde jih v neposredni bližini lastnega doma, na obrobju mesta; Periferija je obenem naslov pričujoče razstave. Njena kultivirana krajina je posejana z zeljnatimi glavami, vrtnino, ki je bila, naj spomnimo, v zgodovini slikarske umetnosti pogosto vključena v tihožitja z zelenjavo. Avtoričina posvojitev motiva iz realnega sveta pa ima morda tudi nezavedno plat, segajočo v zgodnje otroštvo njene mame, ki je kot deklica z zanimanjem brskala po svežnjih starih razglednic. Na njih so jo pritegovale zlasti podobe z dojenčki na poljih zeljnih glav. Na začetku prejšnjega stoletja je bil namreč to eden od prijemov, s katerim so sirotišnice skušale spodbuditi premožne meščanske pare k posvojitvam sirot brez staršev. V preteklosti slikovito interpretacijo rojevanja otrok – zelje od nekdaj velja za simbol plodnosti – najdemo pogosto tudi v sodobni vizualni kulturi. Nepozaben je prizor iz neorealističnega filma italijanskega režiserja Vittoria De Sice Miracolo a Milano, kjer glavni junak Toto’ “vznikne” na polju pod zeljnato glavo. Tega prizora se je spomnil slikarkin znanec, ko je prvič videl njene slike.
Kompozicijsko kompaktni izrezi njiv z bohotno razprtimi zeljnimi glavami so ujeti v letni čas mirovanja in na gosto preplavljeni s šopi travnatih bilk. Različne vrste plevela, ki z vidika uporabnosti za človeka ni zanimiv oziroma je prej škodljiv, ostajajo priljubljen predmet obravnave in imajo v očeh slikarke povsem drugačno vlogo. S svojo obrobno, spregledano, obenem pa uporno prisotnostjo si prisvajajo rastišča z gojenimi pridelki na nekoliko drugačen način, če pomislimo na starejša dela in simbolični pomen herbarizirane deteljice v vseh pojavnih oblikah. Vznemirja jo njihova primarna, neukrotljiva in divja narava, ki vedno znova uhaja vodeni in manipulirani človeški viziji sodobnega sveta. Avtorica vstopa na polje družbeno-kritičnega razmisleka, kjer predstavljanje in obravnavanje narave izpostavlja porušeno razmerje odnosa med človekom in naravo.
Jedro izbora razstavljenih del se osredinja na slike z gozdnimi prizori, na katerih Jerčičeva s pronicljivo pozornostjo sledi neopaznim – ali, bolje, spregledanim – izsekom tega občutljivega in obenem trdnega ekosistema: strnjena rast gozda z razpadajočimi telesi dreves, ukrivljena, nepopolna in grčasta debla, po katerih se gostijo zaplate zelenega mahovja, nenavadni koreninski spleti ter grmade vejevja in odpadlega listja, ki se v prvem planu slik ponekod prepletajo do neprehodnosti radovednega pogleda.
Navedena vsebina izbranega motiva – avtorica jo slika na različno velikih formatih – kaže variacije prizorov, vztrajno prisotnost moči narave in minljivost letnih časov. So razpadajoča telesa dreves na njenih slikah res podlegla ostrim vremenskim spremembam ali so za konec njihovega življenjskega cikla posredno krivi tudi neodgovorni posegi človeka? Kajti, kot ugotavlja Peter Wohlleben v knjigi Skrivno življenje dreves, tudi v nedotaknjenem gozdu vlada pravilo močnejšega. Zmotna je predstava o uravnoteženi izmenjavi dobrin, ki omogoča preživetje posameznih vrst. Nenehni boj in hitra rast imata svojo ceno, saj se pri razporejanju moči med rastjo in obrambo ravnovesje pogosto poruši, kar ima za posledico propad posamezne vrste. Razpadajoče telo drevesa se nekaj časa brani pred močnimi zimskimi neurji, nekega dne pa ne zmore več: deblo se prelomi in življenje drevesa se konča. A s tem delovne obveznosti drevesa še niso končane, njegovo trohneče deblo postane dom zahtevnejše življenjske skupnosti in ima še stoletja pomembno vlogo v gozdnem ekosistemu. Tudi Jerčičeva v svojih slikah namiguje na “ambivalenco, razpetost med trohnenjem, propadanjem, minevanjem ter možnostjo ponovnega vznika. V trohnenju je potencial ponovnega življenja,” zapiše.
Če so bila zgodnja dela s sorodno motiviko posvečena razkošnim detajlom dreves v fazi rasti in širjenja, oziroma so iz realističnih prestopala celo v domišljijsko simbolne sfere, pa zadnja interpretacija tega motiva postavlja v ospredje zaznavno nezaznavne procese spreminjanja, obnavljanja, rasti in izginjanja, v katere pa je avtorica znala vtisniti elemente dramatične napetosti, kot jih najdemo v opisih narave romantičnih slikarjev. Narava – čarobna kot privid ali grozeča kot težak sen.
Gozdni prizori so naslikani v mehki atmosferi rjavih, temnozelenih in okrasto rdečih tonov, z odbleski pretanjeno belih in sivih akcentov. Z veščo uporabo barv in pastoznimi, ekspresionističnimi nanosi čopiča je v podobah znala ujeti trenutno in hkrati večno razpoloženje, v katerih svetloba sublimira fizično konkretnost in vitalno energijo. Pretakanje svetlobe in plastenje ustvarjata dinamiko in vnašata v slike potrebni vtis globine. Slike nastajajo tudi na podlagi fotografskih posnetkov, pri čemer si v različnih fazah nastajanja avtorica pomaga tudi s tehniko drippinga, ki ustvarja nadvse učinkovit vizualni vtis trepetanja, gibanja in polzenja, sorodnega procesom v naravi. Značilne modernistične jezikovne spretnosti slikarskega medija, kot so trodimenzionalnost prostora, procesualnost postopka, razkrivanje fizične substance barve, raznolikost nanosov, materialno (pastozno) – lazurno (prosojno), veliki format, ki v nekaterih primerih dosega monumentalne razsežnosti, vse to so značilnosti slikarskih iskanj zadnjega obdobja ustvarjalke.
V teh magičnih scenskih zastojih se razkrivata moč in globoka duša narave, ki na nek način ostaja panteistično skrivnostna, človeku nedostopna in oddaljena. Prostori gluhe tišine, kjer se raziskovanje eksotičnega pola narave umika osebnemu razpoloženju in avtorefleksiji, ki ju izzove okolje, v katerem živi in ustvarja. Čeprav s konkretnimi in opisno določljivimi naslovi (Rašica, Ob Savi…) pa te podobe lahko dojemamo tudi kot neke vrste arhiv notranjih krajin, ki v umetnici ohranjajo spomin, “misli o tisti pristni naravi-naravi, v katero človek s svojimi dejanji še ni posegel.”
Anja Jerčič Jakob (Slovenj Gradec, 1975) je diplomantka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2000 končala študij slikarstva, dve leti zatem magistrski študij grafike in nazadnje magistrirala še iz slikarstva (2007). Od leta 2016 je zaposlena na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani kot docentka za slikarstvo. S svojimi deli je aktivno prisotna v slovenskem in mednarodnem prostoru, tako na razstavah, kot tudi v številnih javnih in zasebnih zbirkah. Živi in ustvarja v Ljubljani.
MBJ
