Razstavišče: Razstavišče Monfort Portorož |
Trajanje: 5. – 26. julij in 2. – 23. avgust 2019 |
Odprtje: petek, 5. julij 2019, ob 20.30
Robertina Šebjanič, Aleš Hieng – Zergon, Ida Hiršelfelder: Časovni zamik/Kemobrionični vrt (Ljudmila, Zavod Projekt Atol, 2015)
Tilen Sepič: Svetlobni oscilator (Ljudmila, zavod projekt Atol, Svetlobna gverila, 2016)
Gašper Milkovič Biloslav, Mitja Cerkvenik, Marko Turkuš, Marko Vivoda: Radia (PiNA, 2019)
Festival sodobne umetnosti IZIS že od leta 2013 nadaljuje z začrtano potjo, ki jo je iz obupa nad stanjem podpore sodobni umetnosti v regiji zagnala iniciativa umetnikov in kulturnih producentov, delujočih v slovenski Istri.
Tokratni festival bo potekal v dveh delih, od 5. do 26. julija in od 2. do 23. avgusta 2019.
Letošnja novost bo tudi prva pregledna intermedijska razstava, ki bo v razstavišču Monfort, od torka do nedelje, od 09.00 do 14.00 in od 20.00 do 22.00, vse do 26. julija 2019 oz. v drugem delu festivala vse do 23. avgusta 2019.
Na ogled bo 8 intermedijskih del osrednjih slovenskih producentov, del teh tudi v produkciji PiNE, katerih avtorji so tudi člani skupine umetnikov in kulturnih producentov festivala. Festival bodo spremljali tudi performansi Alberta Novella, Zavoda Sploh, Luxasa in Gašperja Torkarja, prvega od teh bo na otvoritvi festivala izvedla Irena Z. Tomažin, performerka, plesalka in pevka.
Prijazno prosimo, da svojo prisotnost na otvoritvi potrdite do 1.7.2019 na info@pina.si.
Festival IZIS organizira PiNA, v sodelovanju z Obalnimi galerijami Piran, društvom Ljudmila, zavodom projekt Atol, Svetlobno Gverilo, Prostorožem, zavodom Sploh, KID Kiblo in delavskim domom Trbovlje, s podporo Evropskega sklada za regionalni razvoj, Ministrstva za kulturo, Občino Piran in JSKD ter v sklopu projekta M.C.Ruk. Medijski pokrovitelj je Radio Študent.
IZIS #7 – Invazija
vsekakor meri in obeležuje novo poglavje v obstoju obstranskega, a vztrajnega festivala. V dosedanjih izvedbah se je s ciljem infiltrirati intermedijsko umetnost na spored prizorišč v slovenski Istri uspešno gibal med omahovanjem in udarništvom, institucionalizacijo in gverilo.
Morda mu zato vojaški besednjak tudi pritiče. Skupina umetnikov in kulturnih producentov, ki ga je zagnala, kuje zavezništvo z Obalnimi galerijami Piran in zaseda razstavišče Monfort. Predstavlja dela, ki jih je v zadnjih letih producirala koprska PiNA, in katerih avtorji so tudi člani te iste skupine, hkrati pa program festivala ponuja invaziji del ostalih osrednjih slovenskih producentov intermedijskih del.
Invazija, ki jo ob prvi asociaciji povezujemo z vdorom sovražnih sil, nenazadnje temelji na nekaterih še preveč očitnih dejstvih današnjega časa, z nekaterimi od njih v odnos stopa tudi tokratni IZIS.
Res je, da bo IZIS vdrl v Monfort, kakor je tudi res, da bo šlo za prvo scela intermedijsko pregledno razstavo v njem. Za prikaz umetniške prakse, ki iz tehnološke invazije in najnovejših znanstvenih odkritjih snuje svoja orodja. Nekaj, kar za umetnost na splošno najbrž ni nič posebno novega, a ob soočanju z njenimi bolj klasičnimi oblikami, vsakokrat vsaj delno pionirskega. Prav tako je res, da bo IZIS vdor v vrhunec turistične sezone, v čas zloglasnega in dobrodošlega vdora turistov. V kraj, kjer stava na obmorski blišč zelo nazorno pokaže, da morda bližina angleških invade in invest, ni povsem naključna.
In da je morda odgovor na strah zbujajoče parole o ogroženosti, o invazijah in njenih posledicah – od najbolj volatilnih oblik kapitala, do vznika najbolj rudimentarnih zidov – invazija sama. Invazija kot branik, ki naj nezadržno vdiranje sprejme, ki naj ob sodobnem vrvežu in zmedi, kot osnovnim občutenjem našega časa, ta čas premisli, ponudi zaznavi. Se vpraša: kaj je naše, kaj napadeno, kaj braniti, katera meja mišljenja in zaznave je ta, ki to občutenje poraja? In ali lahko umetnost na sebi lasten način odgovarja dejanskim in namišljenim grožnjam, ali jih lahko, če ob njej postanemo, če vdre, premeri in ponudi neko drugačno značilnost časa. Ali pa vsaj zavedanje, da ni naša zmdenost nič manjša, kot tista, ki jo evocira več kot sto let stara pesem Konstantina Kavafisa V pričakovanju barbarov in ki se v prevodu Cirila Berglesa konča z verzoma:
»Kaj bo zdaj z nami, brez barbarov?
Navsezadnje, ti bi lahko bili neka rešitev.«
Neka rešitev je za IZIS Invazija.
Vabljeni in vabljene, da se ji pridružite.
Programska ekipa festivala IZIS
