Obalne galerije Piran





GALERIJA
HERMAN PEČARIČ


FORMA VIVA

EX-TEMPORE PIRAN

PIRANSKI DNEVI
ARHITEKTURE


ARTMARKET

.
 




  DARJA MIKLAUŽIČ
OSABOSA No. 02
Oblikovanje tekstilnih vzorcev


  Galerija Meduza Koper
30. januar - 17. februar 2019
 

 Odprtje: sreda. 30. januar 2029, ob 19.00

Darja Miklaužič je tekstilna oblikovalka z dolgoletno prakso in izjemnim ustvarjalnim opusom. Dodiplomski in magistrski študij je opravila na Katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. 

Okoliščine so narekovale, da je že takoj po končani izobrazbi svoje delovanje usmerila v tujino. Samostojno ali v sodelovanju z ateljeji v veliki Britaniji, Italiji, Združenih državah Amerike se uspešno osredotoča predvsem na sodelovanje s številnimi in pomembnimi oblikovalskimi studiji, tekstilnimi tovarnami in trgovskimi hišami. Med njimi so najvidnejši: Emporio Armani, Sirpi, Prada, Clerici Tessuto, Ostinelli Seta, Guarisco, Verbeek Design, Monteoliveto, Wakefield Design Studio ...

Svoje delo je doslej razstavljala na vrsti prestižnih javnih predstavitev, kot so Fabric Start München, Hotel Obir, Železna Kapla ... Zadnja leta je navzoča tudi na mednarodnem sejmu Premiere Vision New York. Pri nas je razstavljala v galerijah Equrna in Alkatraz v Ljubljani, v Pokrajinskem muzeju Ptuj ter Galeriji Meduza v Kopru, kjer smo njeno delo prvič predstavili pred devetimi leti.

 

Na pričujoči razstavi v Galeriji Meduza predstavlja izbor iz izjemno obsežne produkcije. Gledalca povabi v množico s stropa visečih svilenih potiskov, ki navdušujejo z barvno in oblikovno raznolikostjo ter subtilnim nagovorom.

»Ob ogledovanju tekstilnih vzorcev Darje Miklaužič se porodi vprašanje, ali je sploh kakšna razlika med sliko, ki jo ustvari slikar, in njenimi vzorci, pa naj bodo to odtisi na svileni tkanini ali digitalne podobe na monitorju. Prav nobenih ovir ni, da ne bi mogli videti njenih tekstilnih kosov, morda močno povečanih, razpetih na podokvir ali kako drugače razstavljenih v galeriji. Ko bi iz sence anonimnosti prestopili v polje javnega predstavljanja, saj so vendar stvaritve kreativnega duha, ustvarjene iz nič. Pri tem seveda takoj pomislimo na možnost, da bi s svojim miselnim obratom posegli v izvorno značilnost oblikovanja – v njegovo uporabnost – in s tem narušili privilegiran status umetnosti … 

Njeno vizualno delo je neskončna, samostojno bivajoča struktura brez robov in brez omejitev. Podoba ni predmet, ki ga zamejujejo zgornji, spodnji, levi in desni rob, kar je boleča omejitev slike, kajti eksistencialno jedro ustvarjalnosti je zlito z idejo samo in zakodirano v vizualni strukturi, ki ima možnost za neskončno ekspanzijo v vse smeri. Mar ni to skrajna predstava vsakega vizualnega ustvarjalca, namreč misel o poziciji slike, ki mentalnemu slikovnemu polju podeli idealen, razlivajoč se status podobe?« 

 

Besedilo v zloženki

Oblikovanje tekstilnih vzorcev je specifična likovna ustvarjalnost, izrazito usmerjena v produkcijo za znanega ali neznanega naročnika. Večinoma je zanj, tako kot za ves dizajn, značilno, da natančno zaznava utrip časa, se nanj odziva in se prilagaja trendom. Svobodni duh resnično ustvarjalnega oblikovalca pa se trndom ne ukloni, marveč jih ustvarja sam.

Ob ogledovanjutekstilnih vzorcev Darje Miklaužič se porodi vprašanje, ali je sploh kakšna razlika med sliko, ki jo ustvari slikar, in njenimi vzorci, pa naj bodo to odtisi na svileni tkanini ali digitalne podobe na monitorju. Prav nobenih ovir ni, da ne bi mogli videti njenih tekstilnih kosov, morda močno povečanih, razpetih na podokvir ali kako drugače razstavljenih v galeriji. Ko bi iz sence anonimnosti prestopili v polje javnega predstavljanja, saj so vendar stvaritve kreativnega duha, ustvarjene iz nič. Pri tem seveda takoj pomislimo na možnost, da bi s svojim miselnim obratom posegli v izvorno značilnost oblikovanja – v njegovo uporabnost – in s tem narušili privilegiran status »umetnosti«.

Zabrisovanje mej med posameznimi področji likovne ustvarjalnosti, poenotenje jezikovnih strategij in splošna medijska pluralnost nas seveda utrdijo v prepričanju, da je možno govoriti o razliki le tedaj, ko imamo pred očmi prapočelo, torej namen, zaradi katerega sta bila ustvarjena na eni strani slika in na drugi tekstilni vzorec. Vendar so očitne razlike prisotne samo tam in takrat, ko vidimo slikarstvo kot medij, ki se osredotoča na ikonografijo in naracijo, ter zadevajo predvsem semiotska izhodišča. Nadaljevanje ustvarjanja na enem ali na drugem področju, ki konceptualizirano zamisel s samoumevno rabo likovne skladnje, vodi preko morfološkega artikuliranja, je v obeh primerih identično. Zanemarljive razlike se morda pokažejo le še na koncu procesa materializacije ideje, v izbiri materiala in tehnoloških postopkov. Modernizem že na začetku dvajsetega stoletja sliko poplošči in slikarstvu odvzame užitke, porajajoče se ob uporabi ukan za podajanje iluzije prostora in telesnosti, veščine, ki je je bila dolga stoletja trd oreh slikarstva in se je objestno razplamtela v vseh poznejših obdobjih novega veka. Prvo resnično soočenje s čvrsto dvorazsežnostjo slike kot vibrirajočo membrano, poljem kristaliničnega drobljenja se zgodi na začetku dvajsetega stoletja s kubizmom, nakar z informelom ter drugimi oblikami nemimetičnega slikarstva postane stalnica v umetnikovih predstavnih strategijah. Učvrsti se in morda za hip porodi celo obžalovanje, da postimpresionistično slikarstvo ni zmoglo izstopiti iz iluzije uživaškega krajinskega pohajkovanja ter dojeti slike kot polja sublimnega vibrata.  

Slikovna polja Darje Miklaužič nastajajo na veliko načinov. Od tistih, ki jih uporabljajo slikarji, kot so risanje, slikanje, odtiskovanje, lazuriranje, kolažiranje ... preko fotografiranja in skeniranja do čistega računalniškega generiranja. Kljub tem podobnostim s slikarsko prakso in kljub strukturnemu izenačenju njenih del z vizualno umetnostjo je ves čas prisotna stalnica njenega dela; to je v vsakem primeru zavest o dosledni dvodimenzionalnosti površine, ponavljajoči se sekvenci, ki bo nekoč morda postala oblačilo. Samoumevno je, da v njenem delu ni prostora za alegoričnost, tudi metafora in vsaka drugačna pripovednost so odrinjene ob rob. Hkrati pa kljub temu, da je področje njenega delovanja oblikovanje, ni najti prav nobene želje po suhoparnem in brezdušnem »dizajniranju«, kajti v historični spomin naseljena predispozicija modernizma zagotavlja njenemu delu privilegirano izhodišče, ki mu iz digitalnega kodiranja izhajajoče plastenje in permutiranje dajeta izjemne razsežnosti dialoga, namreč kulturološka in sociološka funkcija njenih kosov-podob potencialno nagovarja tudi konceptualna in epistemološka izhodišča drugih umetniških praks.

Njeno vizualno delo je neskončna, samostojno bivajoča struktura brez robov in brez omejitev. Podoba ni predmet, ki ga zamejujejo zgornji, spodnji, levi in desni rob, kar je boleča omejitev slike, kajti eksistencialno jedro ustvarjalnosti je zlito z idejo samo in zakodirano v vizualni strukturi, ki ima možnost za neskončno ekspanzijo v vse smeri. Mar ni to skrajna predstava vsakega vizualnega ustvarjalca, namreč misel o poziciji slike, ki mentalnemu slikovnemu polju podeli idealen, razlivajoč se status podobe?

 

D. Kirbis

 

INFO: Tatjana Sirk, 05 6274 837, galerija.meduza@obalne-galerije.si














TTL