Obalne galerije Piran





GALERIJA
HERMAN PEČARIČ


FORMA VIVA

EX-TEMPORE PIRAN

PIRANSKI DNEVI
ARHITEKTURE


ARTMARKET

.
 




  PRIMORSKA LIKOVNA UMETNOST:
nek drug 1990-2013
MARKO PELJHAN, DAMIJAN KRACINA,
BOJAN ŠTOKELJ, GORAN BERTOK,
DEAN VERZEL, IVE TABAR


  Prostor za sodobno umetnost Monfort Portorož
5. julij-17. november 2013
 

Otvoritev: petek, 5. julij 2013, ob 21. uri

Zasnova razstave je nastala v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja kot »reakcija« in kot »odklon« od nekega drugega razstavnega projekta, ki je poskušal prikazati tradicionalno likovno umetnost primorskih ustvarjalcev. Zamisel zajema različne tehnične in likovne pristope in postopke: fotografijo, video, design, ambientalne postavitve, performans, akcije in body art ter skoraj kozmične, vesoljne, idealne postavitve. Povabili smo Marka Peljhana, Damijana Kracino, izbrali smo Štokljevo zapuščino, Gorana Bertoka, Deana Verzela in Ive Tabarja … Vsi so na nek način perfekcionisti, ki svoje delo gradijo na »popolnosti« celote in detajla, z vizijo in temeljno, skoraj metafizično vsebino – sporočilom. Vsi so na svojem področju uveljavljeni umetniki, doma in v tujini.

Peljhan nas vedno znova preseneča s svojimi »sky labi«, z močno znanstveno, raziskovalno in miselno poanto, Kracinove prostorske postavitve vključujejo tudi ostale likovne pristope in prvine, z včasih šokantnim in igrivim sporočilom, Štokelj je mojster več medijskih projektov, Bertok deluje v mejni zoni groze, krutosti, minljivosti in smrti, Verzelovi projekti so mejne, idealistične projekcije, ki združijo različne elemente v celostno osebno umetnino, na meji skrajnega esteticizma in/ali dogodka, ki nas šokira, in Ive Tabar gradi svoj body art, s tem da posega v telo, v rentgenizirano in čutno – lastno – telo na meji akcionizma.

Izšel bo tudi študijski katalog, s spremnim tekstom Deana Mehmedoviča in kustosa razstave Andreja Medveda, s celotno dokumentacijo o avtorjih v obdobju s konca tisočletja do danes, tako da bo razviden njihov umetniški opus skozi daljše obdobje, tudi z bodočimi in nerealiziranimi projekti.

 

Marko Peljhan

Kljub temu, da ima v okolju delovanja določene prvine radikalnega preobrata, je Peljhanova pozicija le delno božansko vsemogočna (glede na obseg in »artistično zajetje« problematike, dimenzije sistemov, globalno mrežno konstruiranje, realno in virtualno strukturno delovanje sicer skorajda  pretendira v ta status!), saj je namensko usmerjena predvsem v humanistični projekt umetniškega svojstva. Na podlagi zbiranja podatkov, racionalne analitične obdelave … diskusije kot politične družbene provokacije je njen cilj stabilizacija in prenova stanja (pri tem je še posebej nazoren zadnji »arktični Atol« z Inuitsko problematiko). Vendar je fascinacija s strojem, stroji,   ki je pri Peljhanu evidentna, kompleksnega porekla.

Damijan Kracina

Pri Kracini gre večinoma za živali, ki zaprte v določenem (eko)sisteme delujejo v polju večnosti. Ustvarjeno je nekakšno evkariontsko cesarstvo kot »hortus conclusus« - zaprti vrt popolnosti, ki pa je ravno zaradi tega (popolnost) izpodbitno v svoji sebi-lastnosti. Vendar gre v osnovi za objekte, pri katerih se asociativno jedro artističnega delovanja usmerja v zavedanje cikličnega karakterja, pretoka, »reinkarnacijo«.

Bojan Štokelj

Štokljev artistični diskurz, ki je napeljan skozi tri področja, tri zvrsti likovne stroke, fotografijo, kiparstvo in ambient je precej enovit. V celostnem in dokončnem pogledu na njegovo delo, ki nam je danes na voljo, imamo pred seboj vizijo neumornega aktivista, bojevnika, ki z izjemno mero energije, slutnje in dejavne moči odkriva, parodira, intimno nagovarja ali neposredno protestira in napada. Pri njem gre ves čas za nekakšen socialno-sociološki aspekt znotraj katerega nabira izbor dogodja izraznostnega dejanja. Neposredna izkušnja je ustaljena praksa, ki ga vodi tudi na vojna območja.

Goran Bertok

Kaj je to: groza? So Bertokove /pris/podobe, ti le na videz mučni fotografični posnetki sploh v Čem grozljivi? Kaj je grozljivost? Kaj pri – poznamo za grozljivo, mučno, za ekscesno? Kaj si t.im. »bonum ments«, zdrava, zdravorazumarska zavest predstavlja, kaj še priznava za umetnost? Ekstetskost, in v teh fotografijah gre za estetiko, za čisto zrenje površine (grški pomen besede aisthesis je prav površje, površina; in kaj je bolj v površini kot je razkrito, slečeno telo?) in torej za estetiko brez primerjave.

Dean Verzel

Prostor zažiga je zdaj konkreten prostor, v resnici pa je brez prostora, hkrati netopičen, atopičen, a tudi hipertopičen; se pravi, da zajema vse prostore, planetaren. Verzelov vžig je v resnici brezprostorski, ne-prostor nekega procesa, ki se nikdar ne konča: križ v Strunjanu, cerkev v Trstu, poslopje narodne identitete v Ljubljani, z iztekom v lebdenju – njegovega – razkritega telesa-v-križu.

Ive Tabar

Pri Tabarju torej ne gre za to. Gre mu – v prvi vrsti – za nótranji pogovor s samim sabo, s seboj, za meje /in z mejámi/ lastnega ustvarjanja, »raziskovanja«. V tem je skrajna »urejenost«, red, umerjenost – osmišljanje – postopka ustvarjalnega dejanja; neskončna koncentriranost v pristopu in izvedbi akcij, če hočete performansov, raziskovalnega dogodka. Dosledna – mejna – samoraziskava, ki z vsako inscenacijo narašča, se stopnjuje, do mejne /nótranjo-zunánje/ skušnje, do skrajne meje smrti-in-življenja.

 

Kontakt: Andrej Medved, andrej.medved2@guest.arnes.si, T 05 6274 322

              www.obalne-galerije.si









Marko Peljhan


Damijan Kracina


Bojan Štokelj


Goran Bertok


Dean Verzel


Ive Tabar



TTL