Otvoritev: četrtek, 26. 1. 2012 ob 19. uri

V koprski galeriji Meduza se bo s fotografijami prizorov in ljudi iz mesta Salvador v brazilski državi Bahia predstavil argentinski publicist in fotograf slovenskega rodu Oskar Molek. Fotografije je posnel v letih med 1999 in 2011 na svojih potovanjih v to severno brazilko mesto ob Atlantskem oceanu. Tako kot že v njegovih prejšnjih delih, s katerimi je predstavil svoje poglede na Ande, Bolivijo in ne nazadnje tudi arhitekturo Viktorja Sulčiča, je tudi v fotografijah, ki bodo predstavljene v galeriji Meduza, čutiti avtorjev čut za humanizem in kulturno izročilo nekega prostora. Njegov pristop spominja na potopisno fotografijo, vendar je, mogoče zaradi etnološke izobrazbe ali zaradi notranjega čuta, mogoče v njih zaznati globjo posvetitev. Prizori na fotografijah niso posneti v hladnem, obljektivno dokumentarnem razpoloženju ter iskanju kulturnih posebnosti nekega kraja, ali po drugi strani subjektivno hermetični, zaprti vase z ikonografijo in občutjem osebnega doživljanja. Prej bi lahko rekli, da so to to podobe v iskanju arhetipov, sledi in vezi med človekom in naravo.

Oskar Molek je svoje fotografije doslej predstavil na več samostojnih in skupinskih razstavah predvsem v Sloveniji in Argentini.

Iz kataloga

... Pred nami so črno-bele podobe zunanjih pogledov, ljudi pri opravilih in obrazov. Avtor jih po potrebi sam označi s krajem, ki naj bi ga posnetek predstavljal, ali imenom osebe, ki naj bi ji obraz pripadal. Takšno označevanje daje gledalcu vtis, da gre na podobah za resnične kraje in resnične ljudi. Označevanje deluje kot poroštvo, da je fotografija pričevalec resničnosti. Toda tudi če gledalec zaupa v to, da je bil sam posnetek le minimalno ali nič manipuliran na zadnji stopnji izdelave fotografske podobe, ne more nikoli zagotovo vedeti, ali je kamera res stala pred krajem oz. osebo, o katerih govori podnapis. Nekdo, ki na podobah ne prepozna Salvadorja v Bahiji ali Sandre Andrade, ne more biti nikdar gotov o verodostojnosti napisa. Nekdo mu lahko preprosto verjame, tako kot dokumentarnim filmom po televiziji ali fotografijam v revijah, ki prikazujejo oddaljene kraje na Zemlji ali pristanek na Luni. Sprejme ga, kot so v časih pred fotografjo sprejemali zgodbe, pripovedi popotnikov in pripovedovalcev. Kdo drug bo o napisu podvomil in se še dolgo po srečanju spraševal, ali kraj, ki naj bi ga bilo v nekem trenutku z nekega mesta videti tako, resnično obstaja, oziroma, ali je tam res tako. Spet tretji bo do identifikacije brezbrižen in se bo raje potopil v oči in nasmeh skodranega dekleta na portretu, izmenjal šalo ali dve s postavnim mladeničem ali se sprehodil po peščenem obrežju.

(Vasja Nagy)