Otvoritev: 9. julij 2010 v galeriji Loža Koper ob 19. uri in v skladišču soli Monfort Portorož ob 21. uri

Sandro Chia (Firenze, 1946) je četrti predstavnik italijanske transavantgarde, pomembnega umetniškega gibanja 20.stoletja, ki bo razstavljal v Obalnih galerijah Piran. Umetnik velja za vodilnega predstavnika te skupine, ki vključuje še Francesca Clementeja, Enza Cucchija, Mimma Paladina in Nicola De Mario. Po valu konceptualizma in revne umetnosti, značilni za pozna sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, je skupina »pobalinov« - gre za ironično skovanko samega Chie - ponudila s svojimi deli pravo herezijo, »vrnitev k sliki-sliki« oziroma ponovno obvladovanje dvodimenzionalnosti platna in njegovih temeljnih principov: barve, tona, volumna, predvsem pa figuracije.

Skorajda štirideset let bo minilo od avtorjeve prve razstave v galeriji La Salita (Rim, 1971). To je tudi obdobje, v katerem je Chia postal eden ključnih in svetovno uveljavljenih sodobnih umetnikov. Po veliki retrospektivi, ki mu jo je pred časom pod taktirko znanega kritika Achilleja Bonita Olive pripravila rimska Narodna galerija moderne umetnosti (GNAM), ponuja slovenska razstava z izborom monotipij in skulptur iz serije Vojščaki priložnost vpogleda v umetnikovo najnovejše in ustvarjalno izjemno aktivno obdobje.

Ali, kot ga je opisal Enzo Di Martino, beneški umetnostni kritik in eden od piscev besedil v spremnem katalogu (poleg njega sta zapise prispevala še: Ješa Denegri in Andrej Medved): »V delih Sandra Chie sobivata klasičnost in ironija. Klasik je, ker njegovo delo ni nikoli "prenehalo govoriti o tem, kar ima povedati". In zdi se, da je oborožen s posebno osebno ironijo, ki mu kot pravemu "romantiku" dopušča videti razdaljo, bivajočo med delom in ustvarjalcem. Do takšne mere, da je, kot pravi sam, "platno samo

tisto, ki zavrača odgovornost umetniškega dela". Pri Sandru Chii pa je "mojstrovina" ves čas v nevarnosti, kajti za razliko od tega, kar se zgodi pri Balzacu, uporablja florentinski umetnik "slikarsko delo" z zgodovinsko modrostjo. Sicer pa je slikarstvo jezik, ki mu je Chia vedno zvest in ki mu je omogočil, med drugim, da se je na miren način polastil tudi mitskih kitajskih bojevnikov iz terakote, ki so jih našli v Xianu, nenavadne vojske, ki je na drugi svet pospremila cesarja Quin Shihuanga, približno dve stoletji pred Kristusom.«

Razstava - Obalne galerije Piran so jo pripravile v sodelovanju z avtorjem - bo kasneje obiskala še Muzej savremene umetnosti v Novem Sadu in Muzej Suvremene umetnosti Istre v Pulju.


Sando Chia se je rodil 20. aprila 1946 v Firenzah, kjer je obiskoval Umetnostni inštitut in kasneje Likovno akademijo. Diplomiral je leta 1969. Preden se je leta 1970 nastanil v večnem mestu, Rimu, je veliko potoval po Indiji in Turčiji ter dobršnem delu Evrope.
V sedemdesetih letih se je njegovo delo začelo oddaljevati od konceptualne umetnosti in odkrivalo slikarski jezik, kar je vzbudilo vse večjo pozornost italijanske in evropske kritike. Za avtorjevo delo je bilo pomembno študijsko obdobje med leti 1980 in 1981, ko je kot štipendist prebival in delal v Monchengladbachu v Nemčiji. Zatem se je za več kot dvajset let naselil v New Yorku, vmes pogosto potoval med ZDA in Italijo oziroma med krajema Ronciglione in kasneje Montalcino.
Chia je bil del skupine Transavantgarda, s katero je razstavljal v nekaterih najpomembnejših galerijah in muzejih po vsem svetu. Razstavljal je na Bienalu v Parizu in Sao Paolu ter večkrat na beneškem Bienalu. Sodeloval je na prestižnih skupinskih razstavah v pomembnih svetovnih muzejih. S samostojnimi razstavami pa se je predstavil v številnih uglednih mednarodnih razstaviščih.
Trenutno živi in dela med Miamijem, Rimom in Montalcinom, kjer se prek svojega vinskega podjetja Castello Romitorio ukvarja s proizvodnjo vrhunskih vin, med kasterimi je tudi znameniti brunello.