Razstavo je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

»Glede na vse, kar vemo (ali pa šele slutimo), da se je od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej dogajalo v človeških usodah, pa tudi v usodah umetnikov v bosensko-hercegovskih življenjskih razmerah, je pomembno spomniti na razlike v poreklu treh pripadnikov skupine KAMMEN - poimenovane po inicialkah njenih članov Antu Kajiniću, Mirku Mariću in Edinu Numankadiću. Ravno te razlike nikoli niso skalile njihove medsebojne umetniške naklonjenosti ter njihovih bližnjih človeških odnosov. Skupina KAMMEN se je pojavila leta 1987, na takrat naglo razplamenelem bosensko-hercegovskem umetniškem prizorišču, in sicer z razstavo v likovni galeriji v Zenici, ne dolgo zatem pa je leta 1988 nastopila v sarajevskem Collegiumu Artisticumu, zgledujoč se po primerih zbiranja skupin Prostor-oblik in Zvono. Tako so dopisali še eno neizogibno stran v nedavni umetniški zgodovini lastnega kulturnega okolja. Za skupino KAMMEN je bilo, kot za vse te skupine, ko se je o njih govorilo, obvezno poudarjeno, da so združevale avtorje zasebnih prepoznavnih pristopov in profilov ter temu primerno, da je šlo vedno za skrajno liberalne umetniške kolektive, ki niso prikrajševali individualne svobode izražanja in vedenja svojih pripadnikov. Tako je bilo tudi z začasno skupnostjo teh treh izrazitih posameznikov. Njihove umetniške posebnosti niso ovirale pristnosti človeškega druženja niti jih to druženje ni oviralo pri njihovem umetniškem izražanju.

Ko jih je svoj čas s svojo uvodno besedo na odprtju omenjene sarajevske razstave leta 1988 podprla Meliha Husedžinović, je za pripadnike skupine KAMMEN kot skupno lastnost poudarila njihovo »ozaveščenost o dogajanjih in izkušnjah v svetovni umetnosti«. To trditev je še enkrat vredno ponoviti, zato ker kaže ne samo na ožje umetniški, temveč tudi na širši kulturni in civilizacijski pomen del treh avtorjev v lastnem okolju. Gre torej za umetnike, ki vsi po vrsti že od nekdaj posedujejo zelo emancipiran likovni jezik, zgrajen na temeljih tistih smernic evropskega modernizma, ki jih je vsak od njih posebej izbral za svoja izhodišča in jih potem razvijal naprej v času sprememb, ki pa niso postavljale pod vprašaj njihovih prepoznavnih individualnih profilov.«

O avtorjih:

Anto Kajinić je bil rojen 19. junija 1953 v Modriči, BiH. Leta 1977 je v Sarajevu končal Akademijo likovnih umetnosti, in sicer na slikarskem oddelku v razredu prof. Ismarja Mujezinovića. Od leta 1980 je član Združenja likovnih umetnikov Bosne in Hercegovine (ULUPUBiH) ter od 1995 Hrvaškega društva likovnih umetnikov v Zagrebu. Leta 1991 je postal tudi član Hrvaškega kulturnega društva Napredak v Sarajevu in 1994 Matice Hrvatske. Od leta 1987 je član in eden od utemeljiteljev slikarske skupine KaMeN (Kajinić, Marić, Numankadić) v Bosni in Hercegovini ter eden od organizatorjev in utemeljiteljev Simpozija monumentalne skulpture v Zenici leta 1991. Štiri leta zatem je ustanovil tudi Umetniško galerijo Hrvaškega kulturnega društva Napredak v Sarajevu. Od leta 1996 je v raznih časnikih in časopisih, kot so Obnovljeni život (Zagreb), Oslobođenje (Sarajevo), Bosna franeiscana (Sarajevo), Svjetlo riječi (Sarajevo), Naša riječ (Zenica), objavil več kot petdeset esejev iz likovne umetnosti. Študijsko se je izpopolnjeval v Franciji, Italiji, Rusiji, na Nizozemskem in v Grčiji.

Na Akademiji likovnih umetnosti Univerze v Mostarju na Širokem Brijegu od leta 1996 dela kot docent, od 2000 kot izredni profesor in od 2003 kot redni profesor na oddelku za slikarstvo. Leta 1998 je na tej ustanovi postal prodekan. Od 2003 je mentor za podiplomski študij na slikarskem oddelku Akademije, leta 2005 pa je začel delovati kot profesor risanja tudi na Univerzi v Dubrovniku.

Od leta 1983 je imel več kot 20 samostojnih razstav ter se udeležil številnih skupinskih razstav doma in v tujini.

»Svoja subjektivna eksistencialna spoznanja prav tako pošilja tudi Anto Kajinić. Ko se je sredi osemdesetih let minulega stoletja pojavil, je na takratnem jugoslovanskem umetniškem prizorišču pritegnil pozornost s prizori, v katerih je skrajno povzete like in znake obravnaval kot na videz nespretno otroško pisavo.

V novejših delih je na površinah ivernih plošč, ki jih je prekril z oljem, dosegel popolno belino, v kateri so komaj razpoznavne zadnje sledi istovetnih figur iz njegovih prejšnjih del. Toda naracija, ki je povsem odsotna v slikah, ostaja ohranjena v poetskih nazivih teh, do same primarne likovnosti zreduciranih belih kontemplativnih ravnin.« Ješa Denegri

Mirko Marić je bil rojen leta 1949 v Zenici. Šolo uporabnih umetnosti je končal v Sarajevu na slikarskem oddelku pri prof. Borislavu Aleksiću. Od leta 1972 je član Združenja likovnih umetnikov Bosne in Hercegovine (ULUPUBiH). Akademijo likovnih umetnosti je končal leta 1976 v Sarajevu, in to na slikarskem oddelku ravno tako pri prof. Borislavu Aleksiću. Dobil je štipendijo sklada Moše Pijade za napredovanje likovne umetnosti v Jugoslaviji za leto 1979 (Francija). Je član in eden od utemeljiteljev slikarske skupine KaMeN (Kajinić, Marić, Numankadić) od leta 1987. Skupaj s Kajinićem je ustanovil tudi Bienale novih likovnih pojavov v Zenici leta 1989 in Kiparsko kolonijo monumentalne skulpture v Zenici leta 1990. Od decembra 1993 živi in dela v Gradcu (Avstrija). V letih 1994 in 1995 je v daljših časovnih intervalih živel v Nemčiji tako študijsko kot zaradi dela. Od 1995 dela z Rhizom - združenjem za pospeševanje večmedijske kulture (Verein zur Förderung Medienübergreifender Kulturarbeit) v Gradcu. V sezoni 1995/96 je sodeloval na razstavi družbeno-kulturnega kiparstva »Sapna« (Tuzla) v okviru »9 Wochen Klausur«, Steirischer Herbst '96, Gradec.

Od leta 1970 je imel več kot 30 samostojnih razstav ter se udeležil številnih skupinskih razstav doma in v tujini.

»Mirko Marić se kaže skozi primer sodobnega umetnika kot svojevrstnega »nomada«, ki enakomerno uporablja številne izrazne medije - od akrila na časopisnem papirju v ciklih Domovina in Divlje zvijeri do inštalacij, performansov, videa ter digitalnih fotografij iz cikla Transparent - pretežno z aktualnimi družbenimi vsebinami in sporočili. Po njegovem razumevanju je današnja umetnost izstopila iz svojega avtonomnega likovnega polja, da bi s celo množico predstav, znakov in s samim ravnanjem umetnika njemu omogočila pričevanje o lastnih življenjskih spoznanjih, in to ob prehajanju iz estetskega v etično zastopanje določenih življenjskih nazorov in vrednot.« Ješa Denegri

Edin Numankadić je bil rojen leta 1948 v Sarajevu. Končal je Pedagoško akademijo, Oddelek za vizualne umetnosti v Sarajevu. Študiral je zgodovino jugoslovanske književnosti na Filozofski fakulteti v Sarajevu. Od leta 1974 je član Združenja likovnih umetnikov Bosne in Hercegovine (ULUPUBiH). Sodeloval je v umetniških delavnicah v Parizu leta 1971, v ZDA leta 1991 in v Veliki Britaniji leta 1994. Za svoje umetniško delo je prejel več nagrad in priznanj.

Od leta 1970 je imel več kot 30 samostojnih razstav ter se udeležil številnih skupinskih razstav doma in v tujini.

»Kot opazen in ugleden umetnik v nekdanjem jugoslovanskem umetniškem prostoru je Edin Numankadić še posebno prepoznaven po svojem ciklu Zapisi. Ta davno začeti cikel, nadaljevan s skoraj vsakodnevno delovno potrebo, ki pa je še do danes nedokončan, predstavlja niz listov, slikanih z akrilom na karton vedno v istih dimenzijah. Kažejo se kot odtrgane strani iz njegovega intimnega umetniškega dnevnika, ki v enotnosti nečitljivih tekstualnih in čistih vizualnih znakov pošilja sporočila o nekih, za druge skrivnih, za samega umetnika pa skrajno konkretnih subjektivnih eksistencialnih spoznanjih.« Ješa Denegri

Razstavo bo otvarjal Strajo Krsmanović, direktor galerije Collegium Artisticum iz Sarajeva.