Otvoritev: petek, 9. april 2010 ob 19. uri v Koprski galeriji Loža

Izkušnja Mehike je izkušnja ognja, pravi A. Artaud v Revolucionarnih sporočilih. V njej je doma skrivnost združitve, ponovna zveza zemlje in človeka, odprtje vseh skrivnosti. Vrnitev k empirizmu in magiji, homeopatiji; ozdravljenje bolezni, ki jo prinaša ločenost civilizacije, kulture; da si ponovno v posesti fizičnih dogodkov. Junoš je iz Mehike prinesel zemeljske prostore in svetlobo, ki je nismo še poznali. Preko zaobljenih, »stesanih«, rustikalnih in otroških, hitrih, gestualnih likov, ki so vtroseni po celotni površini lista, so nanešene barvne lise zemlje in neba, in ognja, zraka. Ozadje, zgodba, nek dogodek za naš pogled nima nobenega pomena; je dobesedno zadaj, za avtorjevo risbo, ki jo lahko povežemo z mehiškimi vplivi, in pa z otroško, infantilno, tudi mirojevsko potezo. To, kar v resnici daje tonus sliki, so barvne ploskve, ki ne pokrivajo posameznih dogodkov, marveč živijo zase in iz-sebe.
Torej maskiranje, zastiranje slikarjeve ideje? Le »maska« vida in pogleda? Dvojni obrazi, kjer zdaj ne moremo odkriti, kateri je resnično pravi?
In vendar te kromatske packe združijo - združujejo - podobo; da ne razpade, se razdeli in se dokončno loči od vsebine. Barva je torej tista, ki grožnjo »razdrobitve« v trenutku zbriše. Žarenje, žarčenje potez, ki se - narahlo - dotikajo predmetov in figur, jih komajda poudari in hipno oživi, pa zopet prepusti notranjemu življenju zgodbe; ki nam ostaja tuja, a hkrati splošna, znana. Da se prav nič ne trudimo z razlago. Barvni prepleski, »fleki«, ki so sicer tudi sami ločeni, deljeni in vsaksebi, so tista moč, ki jo podarja luč, svetlobni vir, pogled v sonce; so razjasnitev, spoj, združitev delov v celoto. Brez njih bi te podobe omrtvile, ubijala bi jih sivina, postale bi tradicionalne. Veselje se razpoči, pravi pesnik; vse je prelepljeno z zeleno, modro in rjavo, rdečo in rumeno; vse diha in gori v ognju barve.

Andrej Medved