Otvoritev: sobota, 20. marec 2010 ob 19. uri

Prvič na Primorskem predstavljamo izbor originalnih fotografij Zorana Hochstätterja, ki živi in dela v Ljubljani in ZDA.

Iz kataloga:

„V času, ko na vseh področjih, sploh pa na področju fotografije prevladuje digitalizacija, nas razstava originalnih fotografij Zorana Hochstätterja preseneča, ker je bistveno drugačna v kontekstu trenutne galerijske ponudbe v Sloveniji in v širšem prostoru. Avtor pripada znameniti družini mojstrov fotografije Hochstätter v Mariboru in je diplomiral iz kamere na zagrebški Akademiji za gledališko in filmsko umetnost. Ima večdesetletne vsestranske izkušnje in znanja s področja filma ter ves čas ustvarja še svojo „osebno" fotografijo. Na njegovo bogato kariero filmskega ustvarjalca in fotografa je vplivalo skoraj dvajsetletno bivanje in ustvarjanje v ZDA, največ v Los Angelesu, in ga je - ob dobrem poznavanju in uporabljanju sodobnih hitro razvijajočih se visokih tehnologij - mogoče tudi navdahnilo za hoteno vrnitev k najstarejšim, a zahtevnim in dolgotrajnim fotografskim tehnikam. To potrjujejo njegove pomenljive besede: „Sredi te visoke tehnologije se mi je naenkrat zazdelo, da se je potrebno vrniti nazaj."
Predstavljene fotografije so realizirane v tako imenovani zgodovinski, nesrebrovi tehniki cianotipije, ki je bila že pred več kot 160 leti edini obstoječi postopek, kjer pri razvijanju ni bilo uporabljeno srebro. Ta postopek sloni na ročni izdelavi, zato zahteva določeno rokodelsko spretnost ter, v primerjavi z današnjo digitalno tehnologijo, še dodatna znanja, vedenja in izkušnje. Zoranu Hochstätterju to ustvarjanje očitno pomeni posebno dogodivščino znotraj vsakodnevnega, prav agresivnega računalniško-tehniziranega načina življenja. Pomeni mu intimni povratek v prabitnost izbranega medija in k njegovim izumiteljem. Izziva ga ponovno odkrivanje in preučevanje znanega in preverjenega, a hkrati že pozabljenega in izumrlega postopka. Tudi sam tehnološki proces, ki zajema izbiro podlage (papir), ročno nanašanje emulzije, kontaktno osvetljevanje s sončno svetlobo, razvijanje, izpiranje in sušenje, mu postane poseben mentalno-kreativni ritual. Preraste mu v posebno draž, ko končno zagleda fotografijo, podobo (ki je po formatu enaka negativu), njene barvne (zaradi ciana modrikaste), zaželene estetske in zlasti izrazne dimenzije, ki naj bi presegle primarno funkcijo izbranega medija v smislu dokumentarnega beleženja trenutnega stanja. Vse to so elementi, ki utrjujejo njegovo zavezanost tej pionirski tehniki, katera zahteva še posebno pazljivost in potrpežljivost ter skoraj ne omogoča izdelave več enakih fotografij (multiplikativnost tudi kot značilnost tega medija).

Razstavljene Hochstätterjeve fotografije so torej vsebinsko oplemeniteni posnetki izbranih motivov - negativov, ki se ponavljajo in kombinirajo v različne konstelacije in v nove zgodbe. V njih so prepoznavni fotografski motivi ženske, pogosto njenega akta v interieru in portreta, ki si sledita v različnih variacijah in korelacijah. To je sicer tradicionalno znan in v likovni umetnosti pogost motiv izpovedovanja, ki pa Hochstätterju postane - ob primarnih estetskih vrednotah - nosilec lastnega poglobljenega razmišljanja o univerzalnih vprašanjih. Nova vizualna pojavnost, znotraj katere je prezentna intimno občutena konotacija, mu s specifikami izbrane fotografske tehnike daje asociativne možnosti primerjanja s konkretnimi zvrstmi slikarstva: lahko z lavirano risbo, nekatere upodobitve spominjajo na prefinjenost grafičnih listov ali na slike - konkretno z učinki prosojnih, transparentnih barv in nežnih prelivanj po belini papirja - na tehniko akvarela.
Tu in tam v segmentih uporabi tudi plastenje s kolaži in posledično spremeni dvodimenzionalno površino v elegantno reliefno strukturo. Chiaro-scurna barvna niansiranja, spokojno meditativna svetlobna atmosfera ter posebna mehkoba in diskretna lirična konotacija so vsekakor odsev umetnikovega subtilnega karakterja, ki mu je - ob nesporno mojstrskem obvladovanju in celo ponovni revitalizaciji danes že „eksotične" fotografske tehnike - enakovredna namera še v realizaciji vnaprej domišljenega likovnega izraza. Le-ta pa je avtorsko določljiv in neprimerljiv: je prežet s skrivnostno in žlahtno patino preteklosti ter s sodobno subjektivno občuteno izpovednostjo. Predstavljene podobe so v bistvu - kljub prepoznavni figuraliki - v izbranem mediju opredmetene skrajno intimne kulminacije načel in vrednot svetovljana, popotnika ter izkušenega fotografa in filmskega ustvarjalca. Gledalcu posamične fotografije, njihova sosledja kakor tudi vsebinsko-konceptualno domišljena postavitev v interier galerije pa dajejo možnost različnih čustvenih in interpretativnih odzivov." Nives Marvin

Zoran Hochstätter pa je zapisal:

„Ko se mi je zazdelo, da se je potrebno vrniti nazaj
Že pred leti sem v ZDA posnel celovečerni film na HDTV (High Definition Television). Za pomoč pri izdelavi komercialnih fotografij in reklamnih filmov dnevno uporabljam tudi računalnik, toda jezi me, ker se obnašamo, kakor da brez te najnovejše tehnologije ne moremo živeti, kaj šele delati. Vsi sodelavci pri nas, pa tudi v Ameriki, nenehno tožijo, da jim ves čas nekaj primanjkuje, da nikoli nimajo dovolj dobre opreme.
Take misli so mi rojile po glavi, ko sem se pred časom odločil, da bom ponovno začel delati fotografije. Zase! Take, o katerih bom sam odločal, kakšne bodo. Sredi te visoke tehnologije se mi je naenkrat zazdelo, da se je potrebno vrniti nazaj. Ponovno pogledati v šolske knjige in se spomniti, kaj vse so nas učili. Ponovno pomisliti na vse tiste dobre fotografije in filme, ki smo jih ustvarili pred dvajset in več leti, ko še ni bilo te visoke tehnologije.
Toda v Kaliforniji nisem imel klasičnega fotografskega laboratorija - temnice. "No problem!" sem si rekel, bom pa delal fotografije, ki jih je možno narediti brez temnice. Ker je moj najstarejši fotoaparat imel komaj 25 let, sem si iz Maribora prinesel objektive z Linhof kamere, ki sem jo zadnjič uporabljal leta 1970 v fotografski šoli in je že takrat bila zelo stara. Nataknil sem jih na sposojeno mehovko, in nekega decembrskega popoldneva so, v garaži moje asistentke v Santa Monici, nastali ti negativi. Ni jih veliko, pa saj niti ne potrebujem več kot enega, ker lahko iz njega naredim celo vrsto različic. No, v seriji, ki je predstavljena na tej razstavi, so uporabljeni trije ali štirje.
Fotografski postopek se imenuje cianotipija. Po letu 1840 je bil eden prvih trajnih, poceni in zato zelo razširjenih načinov, vendar, zaradi svoje značilne modre barve, kljub vsemu ni obstal. Je kontaktni postopek - "slika" je enake velikosti kot negativ. Ročno zmešane kemikalije s čopičem nanesemo na papir (lahko tudi na kakšno drugo podlago), da postane občutljiv na svetlobo. Negativ, položen in stisnjen na to podlago, osvetljujemo na soncu petnajst do trideset minut. Osvetljeno podlago, v mojem primeru običajno papir, razvijemo v vodi, in že imamo unikatno cianotipijo. Lahko jo tudi toniramo v čaju, da ni modre barve."
Ljubljana, septembra 2002

Biografija

Rojen 5. februarja 1955 v Mariboru. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani je dve leti delal kot fotograf. Leta 1974 se je vpisal na oddelek za kamero na Akademiji za gledališko in filmsko umetnost v Zagrebu. Po diplomi je delal kot snemalec dokumentarnih in kratkih filmov. Leta 1982 je posnel svoj prvi celovečerni film EVA v režiji Francija Slaka ter zanj prejel več priznanj in nagrad.
Leta 1984 se je preselil v New York in dve leti kasneje v Los Angeles. Od takrat je kot direktor fotografije podpisal 46 celovečernih filmov. Posnel in režiral je tudi na stotine reklamnih in namenskih filmov v ZDA in po celem svetu. Vsa leta bivanja in delovanja v ZDA se je redno vračal v Slovenijo in tudi tu ustvarjal. Istočasno je deloval še kot komercialni fotograf za nekatere največje svetovne družbe in se hkrati ves čas ukvarjal tudi s svojo "osebno" fotografijo. V zadnjih letih so ga kot odgovor na sodobne tehnološke trende začeli zanimati alternativni in zgodovinski fotografski postopki (cianotipija, gum bichromat, platinotipija in drugo).
Od leta 1980, ko je priredil prvo samostojno razstavo v Galeriji Študentskega centra v Zagrebu, je imel še več predstavitev, med drugim oktobra 2002 v Galeriji mojstrov Hochstätter v Mariboru razstavo cianotipij, ki jo je leta 2004 ponovil v Ljubljani in Sevnici. Leta 2005 je skupaj s soprogo ustvaril in sorežiral dokumentarni film z naslovom Think About It. Leta 2009 je kot povabljeni udeleženec sodeloval na multimedijski delavnici Genius loci Lera v Sečoveljskih solinah.
Od leta 2001, ko se je s soprogo Stephanie in sinom Gabrielom preselil v Ljubljano, živi in ustvarja v Sloveniji in občasno v ZDA.