Obalne galerije Piran





GALERIJA
HERMAN PEČARIČ


FORMA VIVA

EX-TEMPORE PIRAN

PIRANSKI DNEVI
ARHITEKTURE


ARTMARKET

A+A

.
 




  ZORAN MUŠIČ
1909 - 2005
Slike, gvaši, risbe


  Mestna galerija Piran
8. maj - 30. junij 2009

 

Otvoritev: v petek, 8. maja ob 19. uri


OBALNE GALERIJE SO MUŠIČEVO RAZSTAVO PRIPRAVILE Z UMETNOSTNIM ZBIRATELJEM IGORJEM LAHOM, GALERIJO CONTINI IZ BENETK IN MODERNO GALERIJO IZ LJUBLJANE.

Slike Z. Mušiča so hkrati figuralne in abstraktne; enako slika krajine kot /tudi/ »zmes« telesnosti v ciklusu Nismo poslednji. Kjer gre predvsem za figuralnost, ki se nam zdi docela običajna, prepoznavna, in vendar so naslikana telesa in obrazi na nek način razblinjeni in razsnovljéni, dematerializirani, breztežni; kot da lebdijo v belini, kjer vlada antigravitacija in mitološkost. Da, mitološkost nekega dogodka, ki se je - kot da se je - dogodil v /pra/davnini, v nekem drugem, nerealnem, arealnem, protizgodovinskem času: v času, ki »v resnici« ne obstaja, ki ga ni, ki ga ne more biti. Krajine, figure in obrazi niso karakterni, se pravi, da dejansko ne obnavljajo potez določenih oseb, paysaga; so pa karakteristični, se pravi tipski - tipični - za vzorčno upodabljanje človeške la jouissance in mejne stiske. Dejansko gre za predrugačenje v razumevanju Figure, za predrugačenje Pogleda: za drugo figuralnost in za drug pogled:

»Zato ima, da se izogne figurativnemu /statusu slike/, le dve možnosti: v smeri čiste forme, z abstrakcijo, ali čiste figuralnosti, z izpostavitvijo in osamitvijo /figure/. Če je slikarju do Figure, če gre po drugi poti, postavi 'figuralno' nasproti figurativnemu. Osamitev figure je prvi pogoj. Figurativna upodobitev v bistvu vključuje odnos podobe do predmeta, ki naj bi ga podoba ilustrirala, vsebuje pa tudi odnos podobe do drugih podob v neki sestavljeni celoti, ki vsaki podobi dejansko daje njen predmet. Pripoved in ilustracija sta v medsebojni zvezi. Med dvema figurama se vidno vriva - se skuša vrivati - neka zgodba, da bi oživila ilustrirano celoto. Osamitev /figure/ je torej najenostavnejše sredstvo, čeprav ne že zadostno, da prekinemo z upodabljanjem, da prenehamo s pripovedjo, da preprečimo ilustrativnost in osvobodimo Figuro« /G. Deleuze, Logika občutja, 1981/.

Odnos do slikanja in do izbranega motiva je pri Mušiču nekako »nedinamičen«, fluiden. Občutenja, ki bistveno preveva dela, ne sprejme le iz vidnega, zunanjega sveta, temveč ga uveljavi s svojo lastno skušnjo in z njo določi vpliv na témo, tj. vsebino, sporočilo slike. Slikar se vsakič znova konfrontira z notranjo realnostjo osebnega pristopa, ki priča o posebni, svojski duhovnosti artista v odnosu do percepcije stvari, ki jo na platnu upodobi. V tem smislu gre za projekcijo notránjih vzgibov - čustvovanja - v naslikane predmete, ki v njih gledalec v trenutku, hipoma zagleda psihično posebno stanje, ki ga slikar predstavlja. Pri tem posamezne partije platna delujejo na nas s specifično realnostjo upodobljene krajíne. Te niso nikdar anonimne, četudi je učinek isti: da zdaj pred nami vstaja nek motiv s prepoznatno shemo; »shematični« prikaz trenutnih in minljivih stanj, ki krožijo okoli nas in nas zavežejo z uveljavljenim pogledom.

Mušič podobno - v isti liniji in kompoziciji in planu - naslika sienske griče in kadavre in portrete v pozni dobi. Podobno slika vegetativni vzorec, motiv rastlinja, in podobo pred zrcalom, svoj obraz, lastno upodobitev. Se pravi, na enak način, z ikonografsko raznovrstnostjo, a vendarle enak način; z /neko/ barvno mrežo, tipično teksturo, se pravi: s krožno linijo, ki kakor »kopa« pokriva sienski ali umbrski paysage, obraz umetnika ali skladovnice pobitih, griče okostnjakov. Povsod ali Drugje svetlobnostna zgostitev, v neskončno vodoravni in informni postavitvi. Enako slika sebe in deblo z mrtvimi poganjki (motivo vegetale del vecchio tronco), živ-mrtev organizem, v ničnosti, v večnosti trenutka, kot neka, skorajda odsotna identita biologica e spirituale /po Jeanu Clairu/; ne v smislu rappresentazione, temveč kot transfigurazione, ki ni le kopija in simulaker, ampak je zgodnja, pred-zgodnja »renesančna« podobitev; kjer je prisotna klasična estetika dei Greci, melancolia Virginis mediovale /spet Clair/ in pa mentalno stanje, kjer je sedanjost že odsotna in se nič v resnici več ne more dogoditi.

Realnost upodóbljenih krajín ni v posebnosti naslikanih predmetov, temveč v specifičnosti, v intenzivnosti v čustvenem pristopu. Krajína je nevtralna, netipična, celo ne-objektivna; pomemben, v ospredju pa je čustveni naboj, s katerim je upodobljéna. Psihično in psihološko Mušič filtrira svojo čustvenost kar neposredno v sliko, ki prav zato prejme takojšnjo, neodložljivo danost brez vsakršne potrebe po določeni distanci; ki zavezuje vsakega gledalca v hipno »konzumacijo«, v užitek v gledanju podobe, v užitek-v-pogledu. Distance ni, pomembno je samo vživetje, ki je po svojem bistvu vedno neposredno, brez vsake omejitve. Kjer je pomen podobe skrit, določen z avtorjevim psihičnim pristopom, ki je za nas in za slikarja zdaj dokončen in zavezujoč. Emocionalna skušnja je torej tista, ki utriplje v teh podobah in - nam - dopušča psihično in fizično vživetje.

Andrej Medved

 

 

 









Atelje, 1989, olje na platnu, 130 x 162 cm



Rumeni fotelj - Fauteuil jaune, 1996, olje na platnu, 146 x 114 cm


Sklonjeni akt - Nu penche, 1992, olje na platnu, 162 x 130 cm




TTL