Otvoritev: petek, 20. marec ob 19. uri

PODOBE V MIKROSKOPU
ZRCALA BREZ POZRCALINE

Pred nami so podobe, ki jih gledamo in beremo na dva načina, v dveh pomenskih /pra/ravninah. Ta dvojnost slike pa v resnici ne podvaja našega pogleda in doživetja, ki je temeljno za vsako razumevanje umetniškega dela, temveč nasprotno združi in prilasti slikarski tekst - teksturo, tkanje - z našim lastnim v neki skupni, duhovni, likovni interferenci. Oblike, barve in naslikani dogodek so zunanji predmet doživetja; njihov pomen poiščemo v sublogični strukturi, kamor nas še posebej sili perspektiva, četudi ni takoj očitna in razvidna. Pod površino se razkrijejo odnosi, ki nam pomagajo razkriti učinke površine, tj. efekte vsiljenega smisla. Gledalec vidi, bere /le/ površino slike, ki je tako docela skrčena na platno, na ekran podobe. Njegovo razumevanje se potopi v sistem slikovne govorice in širše: zgodovinskih in umetnostnih vrednot.

Kako zato vstopiti v telo slikarstva, Marjanovega slikarstva? Kako prodreti v njegovo avtonomnost, v pristno govorico slike? Vsekakor z ustreznim branjem, ki dešifrira njeno površino in avtorjevo sporočilo. Tradicionalno gledanje je enosmerno, dobesedno, in ulovi le videz, se pravi le privid slikovnega zastora. Simbolno branje, ki ga gledalec običajno ne pozna, šele odkrije smisel slike, ki je tuj mišljenju, ki vztraja pri očitnosti podobe. Zato je treba preskočiti, odriniti tradicionalno razumevanje slikarstva, načine gledanja, ki so vnešeni v zavest od zunaj kot neka apriorna urejenost likovnih segmentov, ki jih mora vsaka dobra slika vsebovati. Potrebna je subverzija, ki nas popelje globje, v elementarnost slikanja in v odkritje mehanizmov, ki več ne temeljijo v zapovedanih, vnaprej določenih načinih poslikave, naj bodo avantgardni , visokomodernistični ali pa postmoderni.

Gumilarjeve slike so zastrte, zamegljene; skozi zaveso vstopimo v redkih izostritvah. Slikar nas s tem prisili, da se odrečemo opazovanju površine, ki je lahko le izhodišče, začetna točka za naš vbod v njeno snovnost. Liki na platnu seveda niso brez pomena: krog simbolizira večno vračanje, "slabo neskončnost", v filozofiji; spreminjanje in skritost, jajce in oko. Kar zdaj predstavlja krog, pokaže tudi slikana podoba: na njej ni nič poudarjeno in urejeno v nek dokončni smisel. Svetle pege, osvetljeni vtori, jaški in kanali, stigme so slučajni; niso središče, točke smisla. Naivnega gledalca prav takšna nepripovednost odbije. Ko naš vid predre tkanino, ki ga loči od skrivnosti sporočila, stopa gledalec v prostor, v katerem pojasnjuje in odseva rudimentarne skušnje, zavestne ali podzavestne. In prav zato so te oblike na Marjanovih platnih v resnici leče, drobnogledi in zrcala, brez pozrcaline. Pomen in vloga slike sta v introspekciji, ki je vedno dialoška, in nikoli ni obstajala zunaj vezi avtor-gledalec. V robovih tega novega slikarstva se oblikuje temeljni odnos v dvogovoru, ki je naš lastni govor: odboj slikovnega in našega telesa.

Ko vid odstira opno neposredne površine, ki že v predstavljenem dogodku razbije vsak poudarjen smisel, stopamo v simbolni prostor. V njem se odluščijo pomeni, ki so prilepljeni na sliko in v naš pogled. Zdaj se začenja pravo gledanje; brez mask, pretiranih artikulacij. Začne se vdor v telo slikarstva, se pravi vraščanje, priključevanje v micelične izrastke, v množico impulzov, za sliko in v naši podzavesti. Simbolno branje, to mikroskopsko delo, razblini optično prevaro, saj kot zrcalo združi vse segmente vida in slikarstva v novo, "preobrnjeno" celoto. Zunanja figuralnost Gumilarjevih slik je torej /le/ nujni clair obscure, ki nas popelje globje v kromatično telo, kjer se začne užitek. Brazde, reže, odprtine, krogi, jaški, pege, stigme so erogene točke, ki omogočajo približevanje, da se otresemo predsodkov in se prepustimo, da brez cenzure vstopimo v sliko, v kateri se gledalec vidi in /po/imenuje. - Gumilarjevo slikarstvo nikakor ni instrumentalno, zatorej tisti, ki mu ne morejo ali pa nočejo slediti, ob gledanju zgubijo vsak užitek. Simbolni red je zanje /le/ mistifikacija ali pa ga, zaradi konformizma, zavrnejo kot vrednostno merilo za umetnost. Od našega Pogleda je, torej, zdaj odvisno, če bomo to slikarstvo prav - ustrezno - razumeli.

Andrej Medved