Obalne galerije Piran





GALERIJA
HERMAN PEČARIČ


FORMA VIVA

EX-TEMPORE PIRAN

PIRANSKI DNEVI
ARHITEKTURE


ARTMARKET

.
 




  JONI ZAKONJŠEK
Morje sem
Slike


  Galerija Loža, Koper
23. 5. - 18. 6. 2008

 

Otvoritev: v petek, 23. maja 2008 ob 20. uri

Joni Zakonjšek, slikarka, l974, diploma na ALU v Ljubljani pri prof. Emeriku Bernardu, specializacija pri Gustavu Gnamušu, se v nekaj letih znova predstavlja v Obalnih galerijah, tokrat v galeriji Loža v Kopru. Umetnica, ki se je docela posvetila le slikarstvu, zdaj nadaljuje z likovnim postopkom, značilnim za nekdanje slike, a vendar /vedno/ znova preseneča, saj svet podob, ki mu pripada, obvlada do potankosti, kjer je umetniškost, estetskost in zakrita, pritajena sporočilnost umetnine, v prepletanju resničnosti in sanj, prignana do absurda, do skrajne čistosti, popolnosti podobe. To gosto tkanje v površini slike, ki se širi navznoter in navzven, v globino /la profondeur/, zdaj učinkuje z intenzivnostjo kromatične preproge, z barvno zgoščo, s strdki barve vsepovsod, od roba pa do roba slike, ki je istočasno vbokla in izbokla.

 

"Tišina neizmernega rastlinstva, to čutno, senzualno tkanje in kipenje, se pravi sloji čutnosti in neizmernega duha, duhovnosti, ki zdaj pripada le slikarstvu in kliče, iz labirinta slike, v labirint razlage. Prepletanje potez v bujni rasti, kjer je v ospredju /le/ problem svetlobe in teme, ki ga Zakonjškova obvlada v zrelem likovnem pristopu, nekakšno valovanje, polaganje ter raztrositev barvnih strdkov ter potez, neskončno notranje-zunanje tkanje, simbolična projekcija konkretnih znamenj, vzetih iz »narave«, ki zaživijo, znova, v duhovni polnosti, ki nima primerjave v realnem svetu, le v umetniški podobi. - Kot pravi pesnik, Maeterlinck v pesmi /Raz/listanje srca:

Rastlinje prispodob,

Žalobni lokvanji užitkov,

Počasne palme moje želje,

Mrzli mahovi, mehke ovijalke."

Iz spremnega eseja Andreja Medveda

 

"Kaj torej vidimo?

V formalnem (oblikovnem) smislu so dela, ki so nastajala v zadnjih letih, zbližana zaradi podobne lastne črtne strukture, kjer vse natančnejša izmodeliranost prerašča rahle sence, ki imajo ponekod namen izzvati v opazovalcu predstavo telesne zaokroženosti figur. Likovne ploskve prepletenih lasnatih, mrežnih polj se linijsko krepijo in trdijo. Absolutna realistično-naturalistična izvedba je posledica slikarkinega risarskega obvladovanja »prostora« slike, opazovanja in ustreznega apliciranja osvetljave skozi barvno nanašanje in v kromatskem izboru. Modeliranje objektivne telesne plastičnosti vodi v popolno mimetizacijo, ki se spreminja v vzvalovano lasnato področje, kjer kraljuje zelenje, bilje, zemeljskost, naravnost...

Vse skupaj bi videli kot sliko in pismo hkrati, nekakšen poseben kaligram.

Udejanjenje se pri umetnici kot potencial komunikacijskega delovanja manifestira skozi odrejeno in urejeno slogovnost, ki se večinoma kaže v podrobnostih, vendar plemeniti v kompleksnosti. Njen poseg je vedno evolutiven, saj podoba raste »kakor iz umetničinega telesa«, nabrana je v posredovanem polju, osnovana v razvoju avtoričinega "zorenja«. Poleg iskrenosti in stabilne drže slikarskega diskurza pa jo, kot rečeno, primarno »bremeni« globoka idejnost in nazorna podlaga.

Kaj je?

Ali subtilna intimnost, čutno ozadje, spokojnost absolutnega miru pomeni, da slikarstvo ni slikarstvo, ampak ljubezen?

Morda bi v zaključku tvegali izjavo in opredelili, da je umetniška aktivnost Joni Zakonjšek precej posebna, saj se tudi v smislu klasičnega slikarstva, kjer korenini, dokaj posebno izpeljuje. Poetičnost, ki je tukaj vodilo, nam govori, da je verjetno nemirni stik med nebom in zemljo umetničino izhodišče, njena želja in namen. Pri tem izrablja prabitnost, ki se v procesu dela kot formalna arhetipskost manifestira kot poskus. Tu sta v ambivalentnem odnosu zagozdena ideja in sredstvo. Končna vsebina in rezultat pa je eshatološko sublimirana nadrealnost.

S stališča pozitivistične izpeljave ostajamo nekoliko zmedeni, saj imamo težave s kompatibilnostjo, z zagovorom objektivnega ipd. In kljub aktualnemu obilju fizikalnih teorij vzporednih oziroma sosednjih vesolij, s katerimi nas sodobni astronomski strunarji, na podlagi vse globljih opazovanj in ugotovitev, vsakodnevno osveščajo, na preprosto vprašanje, kaj vidimo in kaj je, še vedno ne znamo adekvatno odgovoriti.

Pa vendar, ena resničnost lahko ostaja, Joninina podoba je astralno bitje, ki čudežno zasije v gledalcu... Kljub temu, da je vsakršna intervencija, ali bolje, investicija besede pri tem ontološko vprašljiva, saj odvrača od brezpogojne resnice, ki »čemi« v relaciji med vidnim in »realnim«, med idejnim in materialnim, je moje osebno čutenje slednje: avtorici uspeva sebilastnost nekega bitja ali bivanja pred našimi očmi spreminjati v količino vrednote. Tako obstaja njeno delo kot izpolnjenost, ki si je vsi lahko samo želimo..."


Iz eseja Dejana Mehmedoviča

 









Pesem za Hafisa 4, pomlad 2006 - poletje 2007, ljubezen na platno, 195 x 88 cm


Pesem za Hafisa 1, pomlad - poletje 2006, ljubezen na platnu, 180 x 140 cm


Pod milim nebom, pomlad - poletje 2007, ljubezen na platnu, 70 x 280 cm



TTL